Razvoj abstraktnega mišljenja je tudi ena od ključnih vrlin radijske igre. Ta namreč stavi na človekovo domišljijo. Kolikor je ušes, toliko je različic ene same igre. Vsak človek igro sliši po svoje. In ker ni konkretnosti, se ta tvori vsakič na novo. Tudi v posamezniku, ki jo je že slišal, saj ta ni nikoli v istem čustvenem razpoloženju ali stanju. Prav zato so vnovična, celo verižna poslušanja tako lastna otrokom. Predvidljivost jih namreč pomirja, hkrati pa prav ta, še posebej v slušni materiji, vsakič znova na novo razkriva še ne odkrite odtenke. Zato je osredotočeno poslušanje tako dragoceno. Šele z urjenjem poslušanja namreč človek postopoma razvije sposobnost, da tudi sliši tisto, kar posluša. To pa ni lahko in je zato pravzaprav vseživljenjska naloga. Da bo ta lažja, pa tokrat povabilo k poslušanju iger v četrtem tednu maja, ki je letos podaljšan še v prvi junijski teden.

Kritičen odsev toge, razumsko poenostavljene samo reprodukcije
Teden v ponedeljek na Arsu vpeljuje igra Taka je ta zgodba po predlogi Pavla Lužana. Gre za kritičen odsev toge, razumsko poenostavljene same reprodukcije, kakršno določa uradniška struktura v našem svetu. Seveda pa je ta struktura uporabljena samo kot prispodoba. Zgodba o treh uradnikih, ki se samodejno vključujejo v programirano bivanje in hkrati zatirajo druge, namreč z imenitno notranjo ritmično fakturo daje igri svojevrstno muzikalno zgradbo.
Igro iz leta 1975 je zrežiral Dušan Mauser, v osrednjih vlogah pa nastopajo Jurij Souček, Radko Polič in Dare Valič.

Okostenela uradniška logika
V torek na Prvem ima radijska igra Dve, tri o termitih ali Jurčku bomo pomagali po zgodbi Toneta Peršaka za tarčo tisto plast birokracije, ki s svojo okostenelo uradniško logiko zna dodobra zaplesti in zagreniti življenje posameznemu občanu. Zgodba kljub nastanku leta 1984 žal še vedno deluje presenetljivo aktualno. Režiser je Gregor Tozon, v vlogi Jureta pa Aleš Valič.

Šlo nam je za to, da produciramo radijsko umetnost
V srednem terminu kratke radijske igre na Arsu se nadaljuje cikel portretnih študij najpomembnejših ustvarjalcev radijske igre na Slovenskem v počastitev jubileja, 60. obletnice programa Ars. Dokumentarno majsko popotovanje nadaljujeta delo in ustvarjanje dramaturga in prevajalca Boruta Trekmana, ki se je od tega sveta poslovil letošnjega januarja. S svojim teoretičnim delom se je posvečal vprašanjem radijske dramaturgije in raziskovanju njenega zgodovinskega razvoja. Bržčas enako pa je poleg dramaturškega zanj pomembno tudi prevajalsko delo.

Avtor in režiser portreta z naslovom Šlo nam je za to, da produciramo radijsko umetnost je Klemen Markovčič, ki se je leta 2014 z Borutom Trekmanom tudi pogovarjal.

Eno najlepših del romantične dramske literature
Četrtkova igra na Arsu, komedija Leonce in Lena, je zagotovo eno najlepših del romantične dramske literature, sicer izpod peresa nemškega dramatika Georga Büchnerja. Rojen leta 1812 se je že v mladosti zanimal za gledališče in je v tem zanosu s skoraj genialnim pisateljskim zagonom napisal tri igre: Dantonovo smrt, delo Woyzeck in komedijo Leonce in Lena. Leta 1837 pa je Büchnerju prezgodnja smrt, star je bil komaj 25 let, pretrgala nadaljnje uresničevanje drznih literarnih zamisli. Zatem so na Büchnerjevo delo skoraj pozabili. Ni bil namreč v skladu s časom, saj je že v romantiki uporabljal značilne ekspresionistične miselne in slogovne prvine. S svojo drzno pesniško metaforiko in izredno sodobno miselno podobo pa je blizu današnjemu času. Komedija Leonce in Lena je bila prvič uprizorjena leta 1913. V prepesnitvi Jožeta Udoviča in radijski priredbi Boruta Trekmana pa tokrat z radiofonskim jezikom nagovarja s svojim nebrzdanim romantičnim zanosom in z izredno pretanjeno ironijo. Režiser Dušan Mauser, doajén slovenske radijske igre, je te vsebinske in oblikovne prvine prelil v bogato zvočno podobo in občuteno vodil vrhunsko igralsko zasedbo.
V igri iz leta 1968 v naslovnih vlogah nastopata Rudi Kosmač in Alenka Svetel.

Gibanje iz globine kot avtoportret
Četrta majska sobota v terminu kratke radijske igre na Prvem bo sklenila svojevrsten premierni cikel Avtoportreti. Zvočne sebke je režiserka Ana Krauthaker idejno zasnovala in razvila z učenci Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik.

Verjamemo lahko, da je bilo prvo ogledalo vodna gladina, vsaj kot nam pripovedujejo miti, pravljice, legende ... Tudi sicer naš odsev niso samo ljudje, ampak tudi prostori, v katerih smo prisotni in v katerih puščamo vidne in nevidne sledi: pesku, travi, valovanju vode in gibanju zraka. Gibanje zraka je tudi zvok. Gibanje iz globine vode pa je nocojšnji avtoportret Nike Lipuš. Tonska mojstrica je Sonja Strenar, avtor izvirne glasbe Rudi Pančur. Produkcija B-AIR, marec 2023.

O treh navihancih
Tudi četrti majski teden bo v nedeljo na Prvem kot vedno sklenila radijska igra za otroke. Slušna pravljica za dobro jutro Nenavadni polet po zgodbi Marjana Marinca je polna zabave, veselja in smeha ob razposajenih dogodivščinah in pesmih glavnih junakov – prav posebnih navihancev tokratne igre, ki po vrhu še celo letajo po zraku.

Igro iz leta 1973 je zrežiral Marjan Marinc, v vlogah Bima, Bama in Buma pa nastopajo Milan Kalan, Branko Starič in Tone Gogala.

Nenavadna in pretresljiva življenjska zgodba o slovenskem zdomcu
Zadnji ponedeljek v letošnjem maju je v termin radijske igre na Arsu prinesel Srečanje na planini po zgodbi Antona Ingoliča. Ta izriše nenavadno in pretresljivo življenjsko zgodbo o slovenskem zdomcu, ki si pred drugo vojno vrsto let služi kruh po evropskih deželah. Njegov nemirni duh ga privede tudi v Francijo, kjer pa ga ljubezen do domoljubne gorjanke ustavi za dlje časa. Sicer pa je bil Anton Ingolič močno prisoten v šolski lektiri nekega drugega časa, danes pa se zdi, da je v skupini avtorjev, ki so nekoliko zdrsnili iz kolektivnega spomina.
Igro iz leta 1963 je režirala Rosanda Sajko, v osrednjih vlogah pa Štefka Drolc in Jurij Souček.

Absurdnost militarizma
V torek na Prvem je v termin igre zašel Inspector Shwake po zgodbi Andreja Rozmana Roze. Humorna in groteskna radijska igra obravnava absurdnost militarizma, v povezavi z njim pa tudi enako absurdno barantanje oblastnikov z obstojem posameznih narodov. V dogajanju igre Rozman čas domiselno preoblikuje tako, da se skozi poljubno prikazane zgodovinske razmere z zaičetka prve svetovne vojne prikrito izrišejo obsedna stanja vsakdanjosti tik pred razpadom Jugoslavije v 90. letih preteklega stoletja. Forma igre tako parodira kriminalko na način, da sprevrača logiko žanra.

Igro iz leta 1991 je zrežirala Polona Sosič, v naslovni vlogi pa nastopa Jožef Ropoša.

Radio me je izpolnjeval
Četrto majsko sredo se v terminu kratke radijske igre na Arsu sklepa prva etapa cikla portretnih študij najpomembnejših ustvarjalcev radijske igre na Slovenskem v počastitev jubileja, 60. obletnice programa Ars. Dokumentarno popotovanje nadaljujeta delo in ustvarjanje režiserja Aleša Jana, pripadnika generacije radijskih ustvarjalcev, ki je izvrstne, pionirske temelje predhodnikov znala in hotela razvijati. Njegovo delo na Radiu Slovenija vse od zaposlitve zaznamuje širok spekter delovanja, arhiv našega radia pa hrani več kot 500 radijskih iger, pri katerih je bil režiser.

Avtor tokratne portretne miniature z naslovom Radio me je izpolnjeval je režiser Klemen Markovčič, ki se je z Alešem Janom tudi pogovarjal.

Vse igre so še mesec dni po predvajanju v radijskem etru na voljo na zahtevo na spletnih straneh Prvega, Arsa ali pa na RTV 365.