Junija je prvi del druge sezone serije True Blood s 3,4 milijona gledalcev postal najbolj gledana epizoda mreže HBO od takrat, ko so se iztekli Sopranovi. Glavna junakinja nadaljevanke, posnete po seriji romanov The Southern Vampire Mysteries Charlaine Harris, je natakarica s telepatskimi sposobnostmi, ki se zaljubi v vampirja. Vam zveni kaj znano? Nadaljujmo: lani smo si v Ljubljani v okviru Liffa lahko ogledali Vampirsko ljubezen, romantično švedsko fantazijsko grozljivko o fantovi ljubezni do bledolične, resnobne, na mraz neobčutljive deklice, okrog katere se dogaja nenavadno veliko umorov ...

Zgornja primera sta le dve znamenji "vampirske vročice", popkulturne pandemije, ki se je seveda začela s knjižno zbirko in nato filmsko adaptacijo romanov Somrak (Twilight) Stephenie Meyer, zdaj pa se širi prek televizije, literature in filma. Harrisova je, denimo, pravkar izdala nov roman, Dead And Gone, obveščeni pa nestrpno čakajo The Strain, prvi del napovedane knjižne trilogije, ki jo načrtujeta režiser Guillermo del Toro in Chuck Hogan in ki bo krvosese spustila nad Manhattan.

"Vampir je novi James Dean," je pred časom izjavila Julie Plec, izvršna producentka serije The Vampire Diaries, ki v kratkem prihaja na ameriške male zaslone; tudi tokrat bo dogajanje postavljeno v srednješolsko okolje. "Na teh mladih, spolno privlačnih predatorjih je nekaj zelo erotičnega."

Kako se je "novi val" začel?
S takrat 29-letno mormonsko gospodinjo Stephenie Meyer. Na idejo za zgodbo je prišla, ko je bila v sanjah priča pogovoru med noro zaljubljenima najstnikoma, ki sta imela nenavadno težavo: on je bil vampir. Bal se je, da bi, če bi se ljubljeni preveč približal, zgubil nadzor nad svojimi nagoni in jo umoril (toliko o slabem zmenku).
Prizor se je pozneje na papirju razrasel v zgodbo o "vegetarijanskih vampirjih", ki zaradi moralnih zadržkov ne malicajo ljudi. Idejo je pograbila založba Little Brown, ki je prvi roman izdala leta 2005. V naslednjih treh letih je prve tri knjige iz serije Somrak (Twilight, New Moon in Eclipse) kupilo več kot deset milijonov ljudi v približno štiridesetih državah, Breaking Dawn, četrti in zadnji del, pa so v prvih 24 urah avgusta lani prodali v skoraj milijonu in pol izvodov.

Zakaj neživi nočejo umreti?
Vampirjev si seveda ni "izmislilo" 20. stoletje: častitljiva tradicija gre daleč nazaj, vse do Nosferatuja in Drakule. Ne, tudi Bram Stoker s svojo kultno klasiko iz leta 1897 ni izumil žanra, ga pa je tako zelo zaznamoval, da je ime njegovega junaka danes generično poimenovanje za vampirja.
Tovrstno literaturo je pozneje "modernizirala" Anne Rice, ki je vpeljala lik demonsko romantičnega, aristokratskega vampirja Lestata - in od takrat ni žanr nikoli zares zamrl. Morda zato, ker vampirji poosebljajo skrbi in tesnobe sodobnega človeka. Še posebej v svetu po 11. septembru, v katerem smo vsi malce bolj pazljivi in nervozni, lahko uspeva "miselnost teorije zarote", češ da se naravnost pred našimi nosovi dogaja nekaj zlohotnega, skrivnostnega in nevarnega. Taka je vsaj hipoteza Michaela Dylana Fosterja, profesorja etnologije na univerzi v Indiani.

Mrtvaška bledica kot modna smernica
Vampirsko estetiko - v Somraku jih Meyerjeva opiše kot "pogubno, nečloveško lepe", kot "nekaj, česar se ne da videti nikjer, razen na računalniško popravljenih straneh revij" - je seveda posvojila tudi modna industrija. V junijiski številki revije W je posebej poudarjen kredasti ten androginih modelov, nekaj podobnega si je istočasno zamislil italijanski Vogue - srhljiva dekleta so videti, kot da bi jih nekdo prekinil sredi krvave "malice".

Tako morbidno privlačnost je že v osemdesetih v filmu Lakota (The Hunger) poosebljala Catherine Deneuve, tam je igrala krvosesno zapeljivko, ki je bila poročena z androginim Davidom Bowiejem, a jo je vleklo k skrivnostni Susan Sarandon (mimogrede, režiser Tony Scott menda načrtuje nadaljevanje). Živi mrtveci v Lakoti so bili so bili obdarjeni z eleganco, premoženjem in neuničljivo privlačnostjo, o katerih smo lahko smrtniki samo sanjali.
Poleg kultne Dracule iz leta 1931, ki je iz Madžara Bele Lugosija naredil zvezdo, seveda obstajajo še druge ekranizacije zgodbe: Nosferatu, neavtorizirana nemška različica F. W. Mornaua iz leta 1922 in priredba Wernerja Herzoga iz leta 1979, sta denimo pri vrhu seznama. V poznejših letih so režiserji iskali drugačne pristope: imeli smo lezbične vampirke (Daughters of Darkness, 1971), temnopolte (Blacula, 1972), najstniške krvosese (The Lost Boys, 1987) in tako dalje.

Razklanost med "človeško" in temno platjo
Najnovejša generacija vampirjev se zdi manj nevarna: v prvi vrsti so (dobesedno) nesmrtni romantiki, ki koprnijo po svojih umrljivih partnerjih. V New Moon, filmskem nadaljevanju Somraka, ki prihaja novembra, se mora vampir Edward večkrat na vse pretege zadrževati ("Nočem biti pošast," dahne v nekem prizoru), da se ne prisesa na svojo izvoljenko Bello. Edward, ki ni s tega sveta, v sebi torej išče nekaj človeškega in v tem je njegov čar: bo v njem zmagalo dobro ali zlo?
Podobne dileme se eno generacijo starejši gledalci spominjajo še iz serije Buffy, Ubijalka vampirjev, v kateri je bila naslovna junakinja razklana med svojo službo - lov na vampirje - in ljubezen do enega izmed njih, ki je prav tako skušal biti čim manj krvoločen.

Vse poti vodijo (nazaj) k recesiji
Tematika "krotenja nagonov" se zdi med recesijo še posebej aktualna. "Obdobja vojne, gospodarskih kriz ali kulturnega vrenja pripomorejo k priljubljenosti vampirskega žanra," pravi Thomas Garza z univerze v Teksasu, strokovnjak za tovrstno izročilo. "Z vojno in recesijo se je konflikt obrnil navznoter: Smo bili preveč razsipni? Bi se morali bolj brzdati? Zdi se, da znova preizprašujemo svoje osnovne vrednote." In se obenem spogledujemo s svojo temno stranjo.

Vsako stoletje izročilu vdahne svoj pomen
Seveda ni naključje, da so vampirji tako priljubljeni v različnih dobah in okoljih. Bistvo njihovega mita je, razlaga Nina Auerbach v knjigi Our Vampires, Ourselves (1995), v njihovi protejskosti. "Njihova sposobnost spreminjanja je tisto, zaradi česar preživijo." Vsaka doba na ogrodje mita projecira svoje strahove in obsesije. Za viktorijansko Anglijo je vampirjev poljub simboliziral prepovedano spolnost. V sodobnosti, ki jo je zaznamoval aids, pa je že sama ideja izmenjave krvi nekoliko zlovešča.