Pisatelj, dramatik, dramaturg in filmski scenarist Tone Partljič je zaslovel kot komediograf, ko je v 70. letih prešnjega stoletja prišel v Dramo SNG Maribor. Eden izmed nespornih vrhuncev njegovega ustvarjanja so tudi komedije Ščuke pa ni (1973), O, ne, ščuke pa ne (1976) in Ščuke ni, ščuke ne (1977), s katerimi je avtor jasno, glasno in duhovito povedal to, o čemer so vsi šepetali. Nepozaben pa ostaja njegov Moj ata, socialistični kulak, film, ki so ga postavili tudi na odrske deske. In tudi danes, čeprav se približuje sedemdesetemu letu, ohranja oster humor in s svojimi deli skuša ujeti izraz in podobo časa - za prihodnje leto načrtuje pisanje nove komedije Žlahtni tajkun.

Sicer pa ga kot nekdanjega poslanca in vodjo Borštnikovega srečanja vsekakor zanima aktulano politično dogajanje. Po njegovih besedah so letošnje leto zaznamovale predvsem volitve in preves slovenskega splava z desnega boka na levega. Od nove kulturne ministrice Majde Širce, za katero pravi, da je bila, ko je z njim sedela v parlmentu, poštena, vztrajna, kritična in dobro informirana, od nje pa pričakuje več sodelovanja.

Žirija letošnje Ježkove nagrade vas je med drugim opisala kot pisatelja, dramatika, dramaturga in filmskega scenarista, ki je v svojem bogatem in ustvarjalnem življenju izkazal veliko mero humorja, poguma in angažmaja. Na kaj v svojem življenju in delu ste sami najbolj ponosni in kako si svoje ustvarjanje, pa tudi življenje, predstavljate brez smisla za humor?
Ojej, biti ponosen na dogodke iz svojega življenja? Saj se le borimo, da bi častno preživeli. No, mislim, da se trudim biti pošten in resnicoljuben. Sicer sem ponosen na nekatere komedije, oseminpolkilskega brancina, hčerko igralko, na to, da že štirideset let ne pijem, in še kaj. So pa tudi stvari, na katere nisem ponosen.

Poznate tako gledališki kot politični svet - kakšne so njune vzporednice oz. podobnosti? Če sploh obstajajo.
To sta dva svetova. Dve orbiti. Gledališki svet ustvarja, politični svet upravlja, a največkrat počne še kaj bolj usodnega. Nobeden izmed teh svetov ni nemoralen, a merila za mo ralo so povsem drugačni. A ker je "ves svet le oder", kakor je rekel Shakespeare, je tudi v političnem svetu na videz veliko "teatra". So nastopajoči nastopači. Je scenska glasba (himne), kostumi (beli ovratniki, kravate), so zapleti, vrhunci, razpleti ... Je scenografija (zastave, pulti, mikrofoni ...). Malo stičnih točk. Dva svetova.

V kakšnem stanju je trenutno slovenska (politična) satira? Ali sploh obstaja in kaj jo omejuje?
Skoz in skoz opotekajoča slovenska satira ima svoja vredna dela, to so satirične komedije Ivana Cankarja (Blagor, Pohujšanje, prvi dve dejanje Hlapcev ...), ima Ivana Roba in Ježka, nekaj komedij Möderndorferja, in če ne zamerite, tudi mojega Kulaka ali Ščuke ...

Moja izkušnja pa je, da nobena oblast, ne komunistična ne demokratična, ne leva ne desna ne mara satire in norčevanja. Podobno je s karikaturami. Oblast je zmerom resna. Ugo Foscolo je sicer napisal: "Smejmo se, kajti resnost je lastnost licemercev."

Vrhunec vašega pisanja predstavljajo ''Ščuke'' in ''Moj ata, socialistični kulak''. Vsa ta dela izkazujejo veliko humorja in pronicljivosti, ob tem pa tudi duh časa. Bi za svoja dela rekli, da so odvisna od duha časa?
"Moja dela poskušajo biti izraz in podoba časa." Zavestno se nisem v nobenem času (ne pozabite, da se približujem sedemdesetim) prilagajal, saj je Cankar zapisal, da umetnik, ki se prilagodi, ni več umetnik.

Kaj določa oziroma naredi dobro komedijo?
O, malo talenta in bistrosti že mora biti. Potem učenje in branje drugih komedij (Cankar, Moliere, Gogolj, Nušič, Kovačević, bulvar ...). In spoštovanje pravil, ki naredijo dobro komedijo. Če jih prekršiš, na primer pravila v nogometu, je "faul", isto se zgodi, če ne upoštevaš pravil komedije ... Seveda lahko narediš "faul" nevede ...

Bi se za komedijo lahko reklo, da je bolj populistično naravnana oz. da želi ugajati gledalcu?
Kakor katera. Danes je tega vse več, a nič "populistično primitivnega" ne prekosi prvega programa nacionalne televizije z njenim zabavnim programom od petka do nedelje!

Ob misli na Borštnikovo srečanje se vedno znova pojavlja vprašanje, ali naj bi bilo to srečanje vseh teatrov ali neke vrste gledališki festival, ki deluje po načelu selekcije. Kaj je po vašem mnenju bolje?
Borštnikov srečanje ne more biti srečanje "vseh teatrov" (najbrž mislite gledališke institucije, zavode ...), ker jih je preveč (saj so tu Maska, Bunker, Glej, Miniteater, E.P.I ...). Kajti vrste združenj in organiziranosti so različne ... In vse so naše, ne le drage institucije. Nikjer ni festivala vseh filmov ali vseh gledališč ... Povsod je selekcija. Celo na festivalu monodrame na Ptuju je selekcija (čeprav dosežejo program le s petimi predstavami in jih na trgu ni toliko kot "vseh gledališč"). Skratka ni več delegatskega sistema, "posvečeni" zraven, drugi vstran ... Tako Borštnikovo srečanje, kot je zdaj, je pravo!

Dejali ste, da se vam je ob podelitvi letošnjega Borštnikovega prstana Aleksandru Valiču odvalil od srca eden največjih kamnov. Zakaj?
Aleksandru Valiču bi morale dati prstan že prejšnje žirije. Skoraj devetdesetleten se je že izmaknil zavesti ne le mladih, tudi starejših gledalcev. Letos se je velikov vrtel film Na svoji zemlji (60 letnica), spet so ga videvali in slišali, in če bi še odlašali, bi bilo morda res "prepozno". Ste videli, kako je bil on srečen in vsi gledalci ... Prava stvar. Ker smo o njem govorili vsako leto, se mi je odvalil kamen, da smo to storili ...

Borštnikovo srečanje naj bi po vaših besedah postalo nekakšna gledališka liga prvakov. Se to uresničuje?
Seveda, le da se nekateri jezijo, da je "zmagovalec prevečkrat" ljubljanska Drama. A zabije največ golov.

Dobili smo novo ministrico za kulturo. Kaj pričakujete od mandata Majde Širce Ravnikar in katero je tisto področje kulture, ki bi se ga po vašem mnenju morala najprej lotiti?
Izkušnja mi govori, da noben kulturni minister doslej še ni in tudi ni mogel "hudiču repa izpuliti". Ker sredstva, ki so potrebna, že samo za delovanje institucij (galerije, teatri, filharmonija, muzeji ...) požrejo večino proračuna, ki ga ima na voljo to ministrstvo. Majda Širca je bila moja kolegica, v parlamentu je bila poštena, vztrajna, kritična, dobro informirana ... Niso pa zmeraj zmagali njeni argumenti. Zdaj bo imela nekaj več "moči" in oblasti.

Mislim, da se ne bo trudila biti predvsem všečna. Upam, da bo znala tudi poslušati. Četudi moram priznati, da je prejšnji minister s posebno pozornostjo gledal tudi na Borštnikovo srečanje! Predvsem pričakujem več sodelovanja. Tudi jaz bi izbral njo, če bi bil mandatar. Želim ji vse dobro. Najprej se mora lotiti prevelikega administriranja in egocentrične in inercije kulturnikov. Svobodni umetniki pa so bili prepuščeni ulici kot klošarji. Veliko upanja polagam v novo ministrico.

Počasi se poslavljamo od starega leta in že zremo proti novemu. Kaj v letošnjem letu je v vašem delu oziroma življenju pustilo največji pečat in česa si želite predvsem na kulturnem področju v prihajajočem letu?
Največji pečat so nedvomno zapustile volitve, ko se je slovenski splav z desnega boka prevesil na levega. Jaz sem vsekakor levičar, tudi kruh si režem z levico. Ljudi pa vseeno ne delim na desne in leve, ampak na korektne, ustvarjalne in nekorektne, neustvarjalne. Veselilo me je, da sem dobil Ježkovo nagrado, zaradi ugleda Ježkovega imena, čeravno si želim, da bi bilo na radiu in televiziji več Ježkovega duha ... Prihodnje leto bom poskusil napisati komedijo Žlahtni tajkun ...

Lejla Švabić