"Pripadam generaciji, ki ji oktobrska revolucija predstavlja upanje sveta," je pred desetimi leti zapisal v avtobiografiji.
Umrl je v londonski bolnišnici Royal Free, kamor je bil hospitaliziran zaradi pljučnice, poroča BBC. Zgodovinar marksistične tradicije se je podpisal pod več kot 30 del, med najbolj znanimi so Čas skrajnosti: svetovna zgodovina 1914-1991, ki je bila prevedena v več kot 40 jezikov, Zanimivi časi: moje doživetje 20. stoletja, Čas kapitala: 1848-1875 in Čas revolucije: Evropa 1789-1848.
Eric Hobsbawm se je leta 1917 rodil v Aleksandriji staršem judovskega rodu. Ko je bil star dve leti, se je družina - oče je bil Britanec, mati Avstrijka - preselila najprej na Dunaj, nato v Berlin. Pri 14 letih je ostal brez staršev in se pridružil komunistični partiji. V 80. letih se je teh časov spomnil z besedami: "Vsakogar, ki je iz prve roke spremljal Hitlerjev vzpon, ga je to hočeš nočeš politično zaznamovalo. Tisti deček je še vedno živ in tudi vedno bo."
Tistega prelomnega leta 1933 je Hobsbawm odšel v London. Po končanem doktoratu na Cambridgeu je leta 1948 objavil svojo prvo knjigo, prvo pomembnejše delo Primitive Rebels pa enajst let pozneje. Še leto prej je začel predavati na londonskem Birkbecku, kjer je ostal vso kariero, vendar na profesuro je verjetno tudi zaradi svojega političnega nazora čakal do 70. let.
Večen marksist je nekoč dejal, da je preživel skoraj celotno stoletje, ki je eno najbolj izrednih in najgrozovitejših v človeški zgodovini. Priznal je razočaranje komunizma 20. stoletja, do konca pa ni obupal nad marksističnimi ideali. Njegovo najbolj znano delo so bili trije volumni, v katerih je popisal zgodovino 19. stoletja, prav tako Čas skrajnosti, v katerem je popisal osem desetletij svetovne zgodovine od prve svetovne vojne do padca komunizma v Evropi. Hobsbawmovo zadnje delo How to Change the World (Kako spremeniti svet) je izšlo lani.
Zgodovina ljudi, ne vladarjev
Aprila je zgodovinarju Simonu Schami dejal, da si želi, da bi si ga zapomnili kot nekoga, ki ni le držal zastave, ampak pokazal, da se da z njenim plapolanjem dejansko kaj doseči, pa čeprav samo dobre in brane knjige. V teh zgodovine ni popisoval s poudarkom na vladarjih, ampak se je osredotočil na ekonomske in družbene sile, ko so jih gnale.
Hobsbawm je bil posebej na udaru, ko se ni želel kritično opredeliti do skrajnosti komunističnih diktatur. Iz britanske komunistične partije je izstopil nedolgo pred razpustom leta 1991, vendar kot je vztrajal, dejaven član ni bil vse od leta 1956, ko so sovjetski tanki strli madžarsko vstajo. A zavračanje ideala, v katerega je toliko vložil, je bilo boleče. Komunizem je svetu naredil uslugo, ko je premagal fašizem, je govoril in do konca vztrajal v ostri kritiki kapitalizma. "Družbene krivice je še vedno treba obsojati in se proti njim boriti. Sam od sebe svet ne bo postal boljši."