Oglas
Do konca življenja bom upal, da bodo moja zgodovinska dela našla pot v vest in spomin ljudi.
Solženicinovo odlikovanje nam vliva upanje, da se je naša dežela iz samouničevanja v 20. stoletju kaj naučila in da se ta zgodovina nikoli ne bo ponovila.
Vzroki za smrt Solženicina še niso povsem jasni, po poročanju ruskih medijev pa so bile usodne posledice možganske kapi. Ta je bila tudi kriva, da se avtor, ki so ga imenovali tudi 'vest Rusije', v zadnjih mesecih ni več kazal v javnosti. Za Solženicinovo glavno delo velja roman Arhipelag Gulag, napisan med letoma 1958 in 1968, s katerim je Solženicin Zahodu predstavil sistem delovnih taborišč gulagov, v katerem so posebej pod vladavino Stalina umrli tisoči domnevnih in resničnih sovražnikov sistema in države.
Aleksander Solženicin je roman napisal na podlagi svojih lastnih izkušenj in s pomočjo pričevanj 227 nekdanjih zapornikov. V knjigi je razčlenil izvor te krute institucije in 'zasluge' zanjo pripisal samemu začetniku sovjetske države Leninu, ki sicer v zgodovini velja za manj krutega in norega oblastnika kot Stalin. Roman je bil tudi povod za pisateljev pobeg na Zahod; prvi, ki mu je zatočišče ponudil, je bil nemški pisatelj Heinrich Böll, ki je v Nemčiji podobno kot Solženicin v Sovjetski zvezi obračunaval s polpreteklo zgodovino svojega naroda kot tudi s političnimi deviaciji, značilnimi za obdobje po drugi svetovni vojni.
Solženicin, ki mu je Sovjetska zveza tudi odvzela državljanstvo, si je drugi dom ustvaril v Vermontu v ZDA, kjer je ostal vse do svoje zmagoslavne vrnitve v domovino leta 1994. Vrnitev se je torej zgodila natančno dvajset let po tem, ko je Solženicin s štiriletno zamudo prejel leta 1970 podeljeno mu Nobelovo nagrado za književnost.
Ključna gesta Mihaila Gorbačova
Drugo sovjetsko oziroma rusko obdobje v življenju Aleksandra Solženicina se je sicer začelo že pred velikim potovanjem v Moskvo z železnico od Vladivostoka prek širnih sibirskih planjav, nekoč posejanih z delovnimi taborišči. Kot del perestrojke oziroma reform za posodobitev in delno liberalizacijo Sovjetske zveze je namreč tedanji sovjetski predsednik Mihail Gorbačov že leta 1989 dela Aleksandra Solženicina umaknil s seznama prepovedanih del. Popolno rehabilitacijo pa je Solženicin dosegel po padcu sovjetskega režima in postal je pravi junak nove ruske države.
To je potrdil tudi nekdanji predsednik Putin, ki je Solženicina lani obiskal na njegovem domu v okolici Moskve. Prav tako lani je Solženicin v televizijskem intervjuju še enkrat odigral vlogo 'vesti Rusije'. Povedal je: "Ključni dosežek je, da je Rusija obnovila svoj vpliv v svetu. Vendar pa v moralnem pogledu še zdaleč nismo takšni, kot bi morali biti. Vendar se tega ne da spremeniti prek države, prek parlamentarizma ... Glede na državo, javno zavest in gospodarstvo je Rusija še vedno zelo drugačna od države, o kakršni sem sanjal."
Do malega človeka kruta sovjetska revolucija
Sicer je bilo ukvarjanje s politiko Aleksandru Solženicinu skoraj položeno v zibko. Rodil se je namreč 11. decembra 1918, torej v enem najbolj burnih obdobij ruske zgodovine, med poskusom konsolidacije komunistične revolucije in začetkov spopadov tako med različnimi frakcijami revolucionarjev kot tudi med cesarju privrženo belo gardo in revolucionarji. Porevolucionarna kolektivizacija vseh proizvodnih sredstev je bila za družino Aleksandra Solženicina tragični dogodek; posestniki iz kubanske regije so izgubili tako rekoč vse, Solženicinova mati - oče je bil ubit v nesreči na lovu - pa je le stežka preživljala peterico otrok.
V zapor zaradi Stalinovih zalizcev
Izobražena gospa je v otrocih spodbujala vedoželjnost in znala je prepoznati tudi Aleksandrovo bistrost. Tako se je Aleksander Solženicin znašel med študenti matematike, obenem pa je postal tudi dopisni študent moskovskega instituta za filozofijo literaturo in zgodovino. Med drugo svetovno vojno je bil oficir v sovjetskem topništvu. Za pogum je bil kar dvakrat odlikovan, vendar pa so ga nepremišljene besede - Stalina je imenoval "tisti z zalizci" - pripeljale pred sodišče. Obsojen je bil zaradi protipropagande in za osem let so ga zaprli v delovno taborišče. Solženicinovega studa do izrojene sovjetske države zdaj ni moglo uničiti prav nič več in izrazil se je v njegovi literaturi.
Največji zgodovinar 20. stoletja
Prvo vidnejše Solzenicinovo delo je bil tako roman En dan v življenju Ivana Denisoviča (1962), ki predstavlja en dan v življenju političnega zapornika. Nadaljeval se je z romani Prvi krog (1968), Rakov oddelek (1968), Avgust 1914 (1971), Arhipelag Gulag (1974-1975) in serijo Rdeče kolo (1983). Aleksander Solženicin predvsem nikoli ni nehal biti opazovalec in kritik zgodovine. Svoja opažanja in izpeljave, povezane z izvorom sovjetskega sistema, drugo svetovno vojno, fenomenom nacionalizma, vojno v Vietnamu, kitajsko-sovjetskim konfliktom, razprtijami na Kosovu in modernim svetom je objavil v vrsti knjig in člankov. Tako je predsednik ruske akademije znanosti Jurij Osipov lani Solženicina imenoval za "največjega zgodovinarja in filologa 20. stoletja", Rusija pa se bo velikemu pisatelju in intelektualcu do leta 2010 poklonila tudi z izidom njegovih zbranih del v 30 zvezkih.
Polona Balantič
Do konca življenja bom upal, da bodo moja zgodovinska dela našla pot v vest in spomin ljudi.
Solženicinovo odlikovanje nam vliva upanje, da se je naša dežela iz samouničevanja v 20. stoletju kaj naučila in da se ta zgodovina nikoli ne bo ponovila.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje