Alenka Gerlovič se je rodila 17. septembra 1919 v Ljubljani, vendar pa je do konca osnovne šole živela v Brežicah, kjer je njen oče do leta 1929 delal kot okrajni in kopališki zdravnik za Čateške toplice. Šolanje je nadaljevala na Poljanski gimnaziji v Ljubljani, kamor se je družina preselila po očetovem imenovanju za ravnatelja splošne bolnišnice v Polju. Po zaključeni maturi se je leta 1937 vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Zagrebu (smer slikarstvo), kjer jo je najbolj zaznamovala risba Krsta Hegedušiča.

Iz akademije k OF
Leta 1941 so študenti še pred koncem študijskega leta po hitrem postopku prejeli posebne vojne diplome in mlada slikarka se je vrnila v že okupirano Ljubljano. Pridružila se je OF, in dokler zanjo ni postalo prenevarno, delovala kot ilegalka v Ljubljani.

Julija leta 1944 se je umaknila na osvobojeno ozemlje in se pridružila grafičnemu ateljeju Centralne tehnike KPS v Starih žagah in potem Črmošnjicah, ki je skrbel za likovno opremo partizanskega tiska. Ilustrirala je periodiko, izdelala več plakatov in načrtovala tudi izid lastne grafične mape Pasijon slovenskega naroda, ki ji je do konca vojne ni uspelo dokončati. Po osvoboditvi se je vključila v Društvo slovenskih likovnih umetnikov in se sprva zaposlila kot scenografka Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, a je že čez leto dni zamenjala službo in začela poučevati likovni pouk najprej na gimnaziji, nato pa na različnih ljubljanskih osnovnih šolah.

Leta, posvečena zgolj slikanju
Ko se je leta 1968 upokojila, se je posvetila slikarstvu, ki je nastajalo predvsem zunaj ateljeja, na prostem. Pred upokojitvijo je nemoteno lahko slikala le med počitnicami, vendar pa so bila tudi ta leta zelo plodna; najbolj so bila to poletja, ki jih je med letoma 1953 in 1957 prebila v Makedoniji, kjer je risala predvsem slikovite ljudi in živali. Iz tega obdobja je ohranjenih več kot 600 risb.

V svojem slikarstvu se je najprej oklepala likovnih vsebin s študija na akademiji, predvsem slikanja z oljem. Z leti pa je odkrivala, da je njen svet pokrajina, zlasti mediteranska, jasnih, čistih oblik, monumentalna. Različno hrapavo vzorčenje materialov puščavskih tal pa je lahko izrazila šele, ko je po upokojitvi prešla z oljnega slikarstva na disperzijske barve (polivinil acetat, akril) z večjo vezivno močjo. Tem barvam je mogoče dodati vsakovrstna polnila in z različno debelim namazom prikazati ploskve krajinskega motiva tudi reliefno.

Ustvarjalen in živ duh
Ko je leta 2006 izdala avtobiografijo z naslovom Okruški mojega življenja, je v njej odkrila, da je na svoje slikarske poti odhajala s spačkom in da je poleg slikarske umetnosti občudovala in obiskovala tudi gledališče, kino, koncerte in seveda galerije. Kot je opisala v knjigi, gre pri tem predvsem za raziskovanje sveta, kar se je začelo že pri trinajstih letih, ko je hotela odpotovati v Indijo, da bi Ghandiju pomagala izgnati Angleže. Pri petnajstih letih pa jo je Tolstoj z opisi bitke pri Borodinu prepričal, da lahko sodeluje pri ustvarjanju zgodovinskih dejanj tudi posamezniki, čeprav so neznatni ljudje. Kot odraz njenega ustvarjalnega in razmišljajočega duha, pa je stavek, ki ga velikokrat izrekla: "Meni ni nikoli dolgčas, mene vse zanima".