"Do zdaj sem povedala, kar sem imela povedati. Vedno sem govorila, da sem proti smrti, da sem proti ubijanju in proti zaporni kazni," je za perzijski BBC povedala pred dvema letoma.

Leta 1997 je bila nominirana za Nobelovo nagrado za literaturo, prejela je podporo organizacije Human Rights Watch za pisatelje, žrtve političnega pregona, in medaljo Carla von Ossietzkyja za njen prispevek k svobodi izražanja v Iranu. Zaradi poguma pri svojem delu ne glede na uradno cenzuro so ji pisatelji in drugi intelektualci v državi dodali neuraden naziv "levinje Irana".
Nasprotovala kamenjanju in spornim volitvam
Behbahani je bila glasna nasprotnica kamenjanja kot oblike smrtne kazni vse od revolucije dalje, ko islamski zakon v Iranu nezvestobo lahko kaznuje s kamenjanjem, zločine, kot so umor, posilstvo, oborožen rop, odpadništvo ali prekupčevanje z mamili, pa z obešanjem.
Svoj glas je dodala tudi tistim demonstrantom, ki so se na ceste odpravili po spornih predsedniških volitvah junija 2009 in protestirali proti domnevno nepravilnim ravnanjem z glasovnicami. Takrat je napisala tudi pesem Stop Throwing My Country To The Wind.
V poezijo je ujela razpoloženje Irana po revoluciji
V svojih pesmih je ujela razpoloženje sodobnega Irana po revoluciji. Pri tem se je naslanjala na več kot tisoč let staro lirično formo gazele, ki jo je razvila v samosvojem edinstvenem slogu in ustvarila nekaj najpomembnejših del v celotni perzijski literaturi 20. stoletja.
Njena poezija "je čudovit kazalnik tistih hrepenenj, prizadevanj in razočaranj, ki so sledila revoluciji", je povedal Ahmad Karimi Hakak, pesničin prijatelj in direktor centra za perzijske študije na Univerzi v Marylandu.
Kljub poskusom utišanja je vztrajala
V poznih 90. letih, ko naj bi govorila na pesniškem srečanju, so ji varnostniki odvzeli mikrofon, ugasnili luči in v prostoru ustvarili hrup, da bi jo le utišali. "A to je ni ustavilo, samo stala je tam in brala svojo poezijo naglas, brez mikrofona, medtem ko so jo njeni podporniki varovali," se spominja Karimi Hakak.
Ko se je pri 82. letu želela vkrcati na letalo za Pariz, da bi z branjem svoje poezije sodelovala na pesniškem srečanju, so jo varnostniki zadržali in ji zaplenili potni list. Po izpraševanju so jo izpustili, a srečanja se ni mogla udeležiti.
Ljubila je domovino
Kljub vsem težavam življenja v Iranu je svoj navdih prejemala v domovine in se odločila, da se ne bo izselila. "Iran je ljubila in kljub številnim priložnostim odhoda v tujino je tam ostala," je povedal prijatelj in urednik njene zbirke Ali Dehbaši iz Teherana. "Bila je izredno navezana na to deželo in najbolj se je bala, da bi umrla v tujini."