Rodila se je leta 1926 v Domžalah. Po srednji šoli se je vpisala na tedanjo Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, kjer je študirala kiparstvo pri prof. Petru Lobodi, prof. Frančišku Smerduju in prof. Zdenku Kalinu. Pri Kalinu je leta 1954 tudi diplomirala.

Po končanem študiju se je posvetila pedagoškemu delu in poučevala na osemletkah v Sisku in Domžalah ter na Srednji usnjarsko-galanterijski šoli Domžale. Bila je članica ZDSLU-ja in Likovnega društva Kranj. Po upokojitvi se je v celoti posvetila kiparstvu in risbi. Svoje delo je predstavljala na skupinskih in društvenih razstavah doma in v tujini, svoje male plastike in pastele pa predstavila tudi na številnih samostojnih razstavah.

Skulptura kot intimen dialog s samim seboj
Po motivni plati se njen opus sprehaja vse od človeške figure do fantazijske plastike. Kot je v eni od likovnih kritik zapisal Damir Globočnik, se v njenem širokem ikonografskem razponu skriva trdna razvojna logika, ki jo pogojuje ena temeljnih umetničinih opredelitev za kiparsko delovanje kot intimen dialog s samim seboj, kot način razkrivanja odnosa do časa in okolja, torej opredelitev za kiparski opus, stkan iz osebnih odzivanj na svet in bivanje.

Težnji po motiviki z univerzalnim pomenom in sporočilnostjo je Štefka Petrić sledila pri kiparskih delih, ki so nastala na podlagi motivnih spodbud iz rastlinskega sveta. Cene Avguštin je v katalogu razstave v Likovnem razstavišču Domžale leta 1988 o njih zapisal, da "ti motivi iz narave niso vezani na to ali ono izbrano realistično predlogo, so zopet plod teženj k iskanju čim bolj plastičnih oblik v svetu rastlin".

Estetske, čiste, usklajene oblike morajo vsebovati ritem, nuditi morajo občutek rasti, dihanja in življenja, je razmišljala kiparka. Samo harmonične oblike so tudi stabilne in čvrste. Kot je še zapisal Globočnik, se v njenem delu srečujemo s simboličnim in metaforičnim kiparskim jezikom. "Posamezno se spreminja v obče, osebna simbolika postaja asociativna, slehernemu namenjena posvečena govorica simbolov."