Alenka Bartl se je rodila leta 1930 v Ljubljani. Najprej si je želela postati modna kreatorka in zato je odšla na akademijo v Beograd v prepričanju, da se bo priučila modnega risanja. V resnici je bila to likovna akademija, kjer so predavali tudi kostumografijo, ki jo je navdušila. V prestolnico se je vrnila kot diplomantka beograjske Akademije za uporabno umetnost - smer kostumografija in se pridružila v Slovenskem narodnem gledališču Ljubljana takrat zaposleni kostumografki Miji Jarčevi. Prvo kostumografijo v slovenskem gledališču je izpeljala z režiserjem Mirkom Mahničem.

Sčasoma se je uveljavila kot najbolj cenjena kostumografinja v slovenskem in tudi širše jugoslovanskem prostoru, za svoje delo pa prejela vrsto nagrad od Sterijevih in Borštnikovih, do velike Prešernove nagrade, Badjurove nagrade, mnogih zlatih aren za dosežke pri filmu in pa lani predsedniškega reda za zasluge.

Ker kostum ni obleka, ampak mnogo več
Bila prva šolana kostumografinja pri nas in ustanoviteljica katedre za kostumografijo na AGRFT-ju. Dolga leta je kot profesorica svoje znanje prenašala na mlajše generacije, po upokojitvi pa sestavljala spomine in pripravljala razstave - izjemno uspešna je bila postavitev v Narodni galeriji leta 2012. Kot je pred odprtjem razstave dejal Ivan Svetina, je Bartlova ustvarila posebno umetniško zvrst znotraj gledaliških predstav, s čimer je do tedaj spregledani vlogi kostumografije dala poseben pomen. "Prikazala je, kako pomemben je kostum, ki ni le obleka, ampak mnogo več," je dejal.

Pri svojem delu je Alenka Bartl sodelovala s številnimi režiserji vseh generacij, s skicami pa je pomagala tudi igralcem, da so se lažje vživeli v svoje vloge. V arhivu Slovenskega gledališkega muzeja hranijo kakšnih 3.000 skic in risb njenih zamisli, ukvarjala pa se je tudi s tkanino in blagom.

Kot je kostumografinja dejala ob omenjeni razstavi, se je sama "trudila dati poklicu, kar mu gre". Tudi mlade je spodbujala k izbiri poklica, "ker je lep in ker si vedno v koraku s časom, ki mora slediti tudi estetiki likovnega obdobja".

Več kot 50 desetletij soustvarjanja slovenskega filma
Leta 2012 so ji na Festivalu slovenskega filma podelili Badjurovo nagrado, s tem pa želeli prepoznati "njeno izjemno avtorsko delo na področju filmske kostumografije, ki ga je ustvarila v nadvse plodnih 54 letih dela pri slovenskem filmu". Svojo kostumografsko pot je začela pri filmu Greh (1954) Františka Čapa, pozneje je ustvarila še kostumografije za 20 celovečernih igranih filmov, 10 televizijskih dram in filmov, tri televizijske nadaljevanke, tri televizijske baletne predstave in opero ter nekaj priredb slovenskih gledaliških dram. Njeno ustvarjalno in umetniško delo je najbolj zaznamovalo kreativno sodelovanje z režiserjem Matjažem Klopčičem, s katerim sta posnela šest celovečercev in štiri tv-filme. Tako kot Klopčičevi filmi so tudi njene kostumografije dobile številna priznanja na svetovnih filmskih festivalih, tudi na Berlinalu in v Cannesu. S svojimi zamislimi je bogatila tudi filme režiserjev Franceta Štiglica, Igorja Pretnarja, Karpa Godine in drugih ... Bila je del ekipe ene največjih uspešnic slovenskega filma, filma To so gadi Jožeta Bevca. Malo znano pa je, da je prav Bartlova avtorica stotine kostumov za eno najboljših serij v zgodovini slovenske televizije - 14-delni Dekameron iz let 1970 in 1971.

"Kostumograf ni modni kreator! Ne snuje večernih, športnih, delovnih oblačil po napotkih centrov iz Pariza, Londona, Rima, temveč fiksira predstavo o Ofeliji in Jacinti, o Cyranoju, Don Juanu ali Kačurju ali kakšni sodobni vlogi ..." je o svojem poklicu nekoč dejala Alenka Bartl.