Spominsko slovesnost so naslovili Pozdravljeni, bratje in sestre, na njej pa so učenci Osnove šole Virgil Šček in člani društva Igo Gruden recitirali še neobjavljene Grudnove pesmi. Pri sestavi programa prireditve, ki jo je pripravilo Slovensko kulturno društvo Igo Gruden, so sodelovale različne skupine, med njimi tudi dekliški zbor Kraški slavček ter mladinski in mešani pevski zbor, ki so izvajali uglasbene Grudnove pesmi. Ob slovesnosti, ki se jo je udeležila tudi ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak, so izobesili še stoletni nabrežinski pevski prapor.
Igro Gruden se je rodil 18. aprila leta 1893 na Nabrežini pri Trstu Francu Grudnu in Justini Košuta kot prvi izmed desetih otrok. Med leti 1899 in 1903 je v domači vasi obiskoval osnovno šolo, nato pa enoletno pripravnico za gimnazijo v Trstu. Po maturi se je odpravil na študij prava na Dunaj in v Prago, kjer je leta 1921 doktoriral. Pozneje je kot pravnik deloval v Ljubljani, kjer je sodeloval tudi v protifašističnem gibanju.
O tragični izkušnji taborišča
V svojem pesniškem delu se je sprva osredotočal na subjektivnost, pozneje pa je v pesmih odsevalo pesnikovo ukvarjanje z narodnim vprašanjem, družbenimi razmerami in humanistično vizijo pravičnega sveta. V zbirko V pregnanstvo iz leta 1945 je ujel doživetja v koncentracijskem taborišču. Po aretaciji leta 1942 je bil namreč sprva zaprt v Belgijski vojašnici, zatem pa interniran v taborišče Visco v Furlaniji, Chiesonuova v bližini Padove in nato še na otok Rab, kjer je bil zaprt do kapitulacije Italije. Po osvoboditvi otoka je postal upravnik tamkajšnje bolnišnice in se leta 1944 z drugimi taboriščniki umaknil na otok Vis, tam pa prek Apulije v begunska taborišča v Egipt.
Zbirka V pregnanstvo je leta 1946 doživela ponatis, tedaj je izšla tudi zbirka Pesnikovo srce. Leta 1947 je bil nagrajen s Prešernovo nagrado, leto pozneje – 29. novembra – pa je v Ljubljani umrl. Oblasti Cone A Svobodnega tržaškega ozemlja mu v zadnjem življenjskem obdobju, ko se je posvečal predvsem prevajanju bolgarske poezije, niso dovolile obiska rodnega kraja Nabrežina.