Ob njegovi 100. obletnici rojstva in 68-letnici osvoboditve taborišča Dachau je Muzej novejše zgodovine Slovenije v sodelovanju z Muzejem spominskega obeležja Koncentracijskega taborišča Dachau (KZ - Gedenkstätte Dachau) pripravil razstavo z naslovom Zamenjani pogled - Risbe Vlasta Kopača iz koncentracijskega taborišča Dachau (1944-1954), ki bo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani odprta od 26. aprila do konca maja letos.

Rojen 'Pri Matevžku' v Žireh, nato študent pri prof. Jožetu Plečniku
Vlasto Kopač je po rodu iz Nove vasi pri Žireh, z Matevžkove domačije, kot se pri hiši po domače reče. Rodil se je 3. junija 1913 očetu Franju, akademskemu slikarju, in mami Boženi, rojeni Souček, Čehinji po rodu. V Žireh je Vlasto preživel le svoja zgodnejša otoška leta, kajti po vrnitvi iz ruskega ujetništva po koncu prve svetovne vojne je Franjo Kopač kot profesor risanja služboval najprej v Kruševcu in nato v Kranju ter Splitu.
Vlasto Kopač je imel velik talent za risanje, zato ga je oče spodbujal, da bi šel po njegovi poti in postal slikar, vendar se je Vlasto odločil drugače. Po maturi 1933 v Splitu in odsluženju džačkega vojaškega roku v Tuzli leta 1934 je odšel v Ljubljano in se vpisal na študij arhitekture na Tehniški fakulteti Univerze kralja Aleksandra (danes Univerza v Ljubljani) pri profesorju Jožetu Plečniku.

Od doma je dobival skromno mesečno podporo le prvo leto kot bruc, pozneje pa nič več. Prva leta se je tako preživljal sam, risal je vinjete in ilustracije za Grudo, napredno glasilo Društva kmečkih fantov in deklet, in pa programe za študente, nekaj je zaslužil tudi pri profesorju. Poleti leta 1938 ga je Jože Plečnik, ki je kmalu opazil Kopačevo risarsko znanje, pritegnil k sodelovanju pri načrtovanju Vrta mrtvih, pozneje imenovanega Žale. Tako je dve leti in pol risal načrte za Žale, delavniške risbe in detajle za obrtniška dela ter skrbel za potek obrtniških del in jih nadziral. Za to je od Mestne občine Ljubljana dobival mesečni honorar, ki mu je popolnoma zadoščal za preživljanje in za plezanje v gorah.

Gore – Kopačev drugi dom
V gore ga je po celotedenskem delu za risalno mizo vedno vleklo. V soboto popoldne, ko je končal delo v risalnici, se je s kolesom po navadi odpravil v Kamniško Bistrico in potem v Grintovce na potepanje po stezah in brezpotjih ter na plezanje. Seznanil se je s plezalsko druščino, se vključil vanjo in postal član Akademske skupine Slovenskega planinskega društva na Univerzi (AS SPD). Plezal je predvsem v Kamniških Alpah. Kot alpinist je Kopač prihajal tudi v stik s kmeti, drvarji, pastirji in nosači, jih risal, se z njimi pomenkoval in jim posredoval tudi nove poglede na svet in sodobna dogajanja. Kot član AS SPD se je marca 1940 udeležil prve alpinistične odprave v Durmitor v Črni gori. Vodil jo je Cene Paderšič, člani pa so bili še Daro Dolar, Tone Dovjak, Bojmir Filipič in Cene Malovrh. Opravili so prve zimske pristope na Bobotov Kuk in druge vrhove, Cene Malovrh in Vlasto Kopač pa sta pozimi prva preplezala greben Bezimeni vrh - Bobotov Kuk.

AS SPD je tudi kulturno delovala na področju planinstva. Med drugim je leta 1940 ob svoji petletnici, izdala panoramsko perorisbo Razgled z Grintovca (obsega 360 stopinj), ki jo je narisal Vlasto Kopač.

Poleg Žal je v tem času risal tudi načrte za zapornico na Ljubljanici pri Cukrarni, cerkev v Velem Ižu v Dalmaciji, nagrobnik matere Alojza Gradnika v Medani, načrte in detajle za umetnoobrtne izdelke v Lectariji, opreme knjig in podobne naloge.

Projektiranje Žal je trajalo do njihovega odprtja julija 1940 in še naprej, do italijanske okupacije Ljubljane. Takrat je nehal delati pri Plečniku. Po italijanski zasedbi Tehniške fakultete na Aškerčevi cesti se je tudi Plečnik umaknil v svojo hišo v Trnovem.

Komunist po prepričanju in risar v ilegalni dokumentni tehniki v okupirani Ljubljani
Vlasto Kopač se je nazorsko levo usmeril že v splitski realki, še zlasti pa med služenjem vojaškega roka v Tuzli. Okoli sebe je videl veliko revščine, trpljenja, gorja ter krivic in je bil prepričan, da bi se dalo marsikaj spremeniti in izboljšati, da bi bilo ljudem boljše, človeška družba pa pravičnejše urejena. Na univerzi je bil član naprednega akademskega društva Triglav in po prepričanju komunist. Leta 1936 je bil zaradi 'komunistične propagande' obsojen na štiri mesece zapora. V zaporu je narisal vrsto risb, med njimi tudi Sprehod kaznjencev na dvorišču.

Po izpustitvi iz zapora je izdelal razmnoževalni stroj in natisnil prvi dve številki ilegalnega lista Slovenski študent, ilustriral je Beltramove Pesmi za malčke, z lesorezom opremil Čufarjevo Zlato verigo in Mladino ter izdelal vrsto grafičnih oprem za potrebe legalne in ilegalne partijske propagande. Po Hitlerjevi zasedbi Avstrije, poleti 1938, je narisal propagandno protihitlerjevsko grafiko s pozivom "Slovenci, združimo in branimo se" in ji dodal še razglednico s kljukastim križem in opozorilom "V tem znamenju boš zasužnjen". Obe sta med ljudmi kmalu postali zelo popularni. Leta 1938 je postal tudi član Komunistične partije Slovenije.

Ko so Italijani aprila 1941 zasedli t. i. Ljubljansko pokrajino, je prenehal delati pri profesorju Plečniku. Ker je že pred letom 1941 delal v ilegalni tehniki KPS-ja, ga je Partija takoj po okupaciji angažirala kot risarja v ilegalni Centralni tehniki KPS-ja v njenem grafičnem in dokumentnem sektorju, obenem pa je bil še ilustrator in opremljevalec narodnoosvobodilnega tiska v okupirani Ljubljani. Njegovo risarsko delo je obsegalo ilustracije, vinjete, embleme naslovne strani brošur, glave in zaglavja Dela, Ljudske pravice, Naše žene, Naroda v ječi in drugih ciklostiranih glasil OF, žige partizanskih enot in poveljstev, osnutke partizanskih znamk, izkaznic, oznake vojaških činov v NOV-ju in POS-u, načrte praporov bojnih enot, opreme literature OF-a, pa tudi risbe dokumentov, štampiljk in žigov okupacijskih oblasti, da so lahko ilegalno izdelali oz. natisnili dvojnike za potrebe ilegalcev, aktivistov OF-a in prebivalcev v okupirani, z bodečo žico obdani Ljubljani.

Carta di identita in ček za milijon lir
Najvišji tehnični dosežek je bil prav gotovo dvojnik italijanske Carte di identita z vodnim tiskom. To drobno risano in z vodnim tiskom zavarovano osebno izkaznico so Italijani natisnili v denarnem zavodu v Rimu, prepričani, da je 'ribelli' s svojo primitivno tehniko ne bodo mogli uspešno ponarediti. Povečano risbo je Kopač dokončal in vodni tisk lastnoročno dotiskal v prvi polovici oktobra 1943 ter gradivo oddal kurirki nekaj dni, predno ga je aretirala domobranska politična policija. Risbo je potem skrivaj kliširal cinkograf Mirko Pukl v Ljudski pravici, Carto di identita pa sta natisnila inž. Zoran Tuma in dr. Boris Tuma, sinova znanega alpinista in socialista dr. Henrika Tume. Ta ponarejena izkaznica je v ilegalnem boju proti okupatorjem pomenila večjo varnost aktivistov, organizatorjev upora, ilegalcev in vseh, ki sta jih iskala domobranska politična policija in gestapo. Nemci, ki so po kapitulaciji zasedli Provinzio di Lubiana, italijanskih osebnih legitimacij niso zamenjali, zato so skupaj s ponarejenimi veljale do konca druge svetovne vojne, saj gestapo ponaredka nikoli ni odkril.

Zelo zahtevno risarsko delo je bil podtisk čeka za akcijo OF 'milijon lir'. Podtisk je izrisal Vlasto Kopač, ni mu bilo pa znano, kdo ga je potem kliširal in opremil z italijanskim besedilom. Akcijo dviga milijona lir je VOS uspešno izvedel 12. septembra 1942 v italijanski hranilnici Banca d’Italia v Ljubljani.

Izdelal je tudi načrt za prapor I. slovenskega proletarskega bataljona Toneta Tomšiča. Drog s pozlačenim emblemom KP-ja, srpom in kladivom, je izdelal pasar Lojze Žmuc, prapor pa je z zlato nitko, ki so jo dobili z Dunaja, izvezla Milena Zor - Ježek. Prapor so med ofenzivo pri Dobrepolju našli Italijani in ga nato razstavili v izložbi trgovine Tičar v Šelenburgovi ulici (današnja Slovenska) v Ljubljani, zdaj pa ga razkazujejo v muzeju vojnih trofej v Rimu.

Zanimiva je miniaturna ilustrirana pesmarica partizanskih in revolucionarnih pesmi, v velikosti 5,5 cm x 9 cm. Besedilo 37 pesmi je Kopač po padcu ilegalne tiskarne Toneta Tomšiča ročno napisal in ilustriral s peresom Gillot na prozoren risalni papir. Pesmi je v kopirnici železniške direkcije na skrivaj skopiral Tine Kmet, v knjižico pa zvezal knjigovez Gulič v Tavčarjevi ulici. Ta pesmarica je danes velika redkost, saj je bilo izdelanih le 200 izvodov.

Aretiran sredi belega dne
Oktobra 1943 je Vlasta Kopača sredi belega dne pred Bavarskim dvorom v Ljubljani aretirala domobranska politična policija. Odpeljali so ga v šempetrske zapore, od tam ga je zdravnik poslal na jetniški oddelek ljubljanske bolnišnice. V prvih dneh januarja 1944 je bil tudi Kopač v skupini okoli 700 zapornikov, ki so jih pobrali iz ljubljanskih zaporov, zbirališč in bolnišnice za transport v Nemčijo. V Šentvidu nad Ljubljano so jih strpali v živinske vagone in odpeljali. Z Vlastom Kopačem so bili v transportu tudi tovariši iz jetniškega oddelka ljubljanske bolnišnice Ivan Levar, Lojz Kraigher, Marko Župančič, Fran Albreht ter več drugih umetnikov in kulturnikov.

V taborišču
Naslednji večer so se ustavili na zasneženi železniški postaji Dachaua in med zmerjanjem ter vpitjem esesovcev s psi odšli v dolgi koloni skozi zasneženo mesto proti koncentracijskemu taborišču zloglasnega imena z napisom 'Arbeit macht frei' na vstopnih vratih v taborišče.

Ko so jih naslednje jutro, preoblečene v italijanske vojaške cunje in obute v natikače ali lesene holandske cokle, nagnali v karantenske barake in so tam dobili še vsak svojo taboriščno številko, niso bili več ljudje, ampak samo še številke. Vlasto Kopač je prišel v 23. karantensko barako.

Kopač je v taborišču težko zbolel in prišel v revir (bolniško barako) in po bolezni dobil delo v taboriščni knjigoveznici. Svoje delovno mesto v taboriščni knjigoveznici mu je prepustil Bruno Furch, španski borec z Dunaja, ker je bil določen za transport v drugo taborišče. Kopač je imel svojo delovno mizo v kotu knjigoveznice, kjer je med delom skrivoma risal prizore, kot jih je spotoma videl v taborišču. Risbe je skrival v odrezke razcepljene in nato ponovno zlepljene lepenke, ki jih je shranil kot knjigoveški material. Tvegal je glavo, ker je za risanje prizorov v nemških taboriščih veljala smrtna kazen. Vse te risbe, okoli 70 jih je, hrani zdaj Muzej novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani.

Taborišče Dachau so Američani osvobodili 29. aprila 1945. Vlasto Kopač se je vrnil v osvobojeno domovino z 2. transportom 7. junija, pripeljali so jih Američani z vojaškimi kamioni. Ko se je vrnil iz Dachaua, je tehtal 49 kilogramov.

V svobodi znova v gorah
Po vrnitvi v osvobojeno domovino je delal v propagandni komisiji IO OF v Ljubljani, pozneje kot arhitekt v projektivnem biroju Ministrstva za gradnje LRS in kot oblikovalec v podjetju Dom ter z arhitektom Tonetom Bitencem v Tehničnih bazah za obnovo. Svoj polet je usmeril še posebej k obnovi in novim postavitvam požganih in porušenih planinskih domov in koč ter dveh bivakov pod Skuto in Ojstrico. Kot predsednik Odbora za planinstvo in alpinistiko Fizkulturne zveze Slovenije je začel postavljati na noge planinsko organizacijo, ki je med vojno ohromela, pa Gorsko reševalno službo in Alpinistične odseke. Začel je spet plezati in zahajati zlasti v njemu ljube kamniške hribe, med alpiniste in med drvarje, lovce in gorjanske kmete, se z njimi pomenkoval, zbiral ljudsko blago, pisal in objavljal risbe v Planinskem vestniku.

Dachauski procesi
Ko se je 2. oktobra leta 1947 vrnil iz Vrat, kjer je kot predsednik Odbora za planinstvo in alpinistiko organiziral zvezni tečaj za alpinistične inštruktorje, vodil ga je Joža Čop, so ga doma aretirali oznovci v miličniških uniformah in ga odpeljali v Centralne zapore UDV ob Ljubljanici. Od tam se je vrnil domov šele čez štiri leta in pol.

Po desetih mesecih dolgotrajnih in krutih zasliševanj je bil avgusta 1948 na dachauskem procesu obsojen na smrt z ustrelitvijo in po pritožbi pomiloščen na 20-letno zaporno kazen s prisilnim delom, zaplembo imovine in odvzemom državljanskih pravic. Pobrali so mu vse, tudi risalno orodje. Plezalno vrv, nahrbtnik, cepin, dereze in plezalno železje so mu pustili. Risalno orodje so mu pozneje vrnili, kajti že nekaj dni po znižanju kazni na 20 let so ga poslali na delo v projektivno risalnico v ljubljanskih zaporih na Miklošičevi cesti in pozneje v risalnico v centralnih zaporih na Poljanskem nasipu.

Pozneje so mu kazen znižali na 10 let in ga pogojno izpustili po štirih letih in pol zapora. Nekaj časa pred izpustitvijo so Kopača odpeljali v zapore na Miklošičevi cesti, kjer so ga v upravnikovi pisarni čakali podpredsednik Planinske zveze Pogačnik in geografi dr. Valter Bohinc, prof. France Planina in Kopačev planinski prijatelj dr. Cene Malovrh. Želeli so, da bi narisal karto Julijskih in pozneje še Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank, ki bi jih izdal in založil PZS. Kopač je delo z veseljem sprejel. Tako je po osemurnem delovniku v projektivni risalnici centralnih zaporov na Poljanskem nasipu risal še karto Julijskih Alp v štirih barvah.

Aprila 1952 so ga pogojno izpustili iz zapora, vendar je bil brez državljanskih pravic, brez volilne pravice in premoženja ter naslednja štiri leta tudi brez službe. Doma je dokončal karto Kamniških in Savinjskih Alp, potem je risal turistične zemljevide in avtokarte Slovenije ter Jugoslavije. Spet je začel zahajati v ljubljene kamniške hribe in na Veliko planino, kjer se je med potepanjem po gorah in plezanjem počasi vračal v vsakdanje življenje. Zavetje in trdno oporo pa je vedno imel doma pri družini. Ni bilo lahko, boleče je bilo tudi to, da ga nekateri znanci in prijatelji niso želeli več poznali in so raje prečkali cesto, da so se mu izognili.

Leta 1971 so bili Vlasto Kopač in tudi drugi obsojenci na dachauskih procesih pravno rehabilitirani, na politično rehabilitacijo pa so morali čakati še do leta 1986, do 10. kongresa ZKS-ja.

Kopačev prispevek k ohranitvi kulturne dediščine
Leta 1956 se je zaposlil kot pogodbeni arhitekt v Referatu za spomeniško varstvo Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana, leta 1963 pa je postal ravnatelj Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana. Z veliko odgovornostjo in njegovo značilno zavzetostjo je vodil zavod do upokojitve leta 1969. Po upokojitvi je bil do leta 1987 zunanji sodelavec Zavoda za spomeniško varstvo Kranj. Kot ravnatelj zavoda in kot arhitekt s posluhom za kulturno in naravno dediščino je znal udejaniti potrebe po ohranitvi in dostojni prezentaciji slovenske naravne in kulturne dediščine. V času Kopačevega vodenja zavoda je bilo kar nekaj velikih spomeniško-varstvenih projektov in akcij (kot so bile npr. delne ali celovite obnove gradov Bogenšperk, Dol pri Ljubljani, Goričane, Hudičev turn, Soteska, Stari grad nad Otočcem, Hmeljnik, Kostanjevica, Kostel, Turjak, Žužemberk itd.), na marsikaterem objektu so se dela nadaljevala tudi pozneje. V okviru delovnih nalog Zavoda je tudi sam načrtoval, osebno vodil in nadziral vrsto spomeniško-varstvenih del. Za svoje delo je leta 1968 prejel orden dela s srebrnim vencem.

Dejaven tudi po upokojitvi
Dejaven in delaven na svojem strokovnem področju je ostal tudi po upokojitvi. Med drugim je zasnoval in uredil Park kulturnikov v Ribnici. Za uspešno realizacijo projekta je leta 1988 prejel Urbanovo nagrado Skupščine mesta Ribnica. Na področju varovanja naravne dediščine se je ukvarjal še zlasti z ohranjanjem in varovanjem kulturne krajine. Izdelal je osnovni urbanistični načrt za ureditev Logarske doline, urbanistični in zazidalni načrt za turistično naselje na Zaplani in Ulovki, strokovne podlage za zavarovanje Bloškega jezera, ureditvene načrte z varstvenimi režimi za dolino Krke, dokumentacijo za obnovo Baze 20 r Kočevskem rogu idr.

Načrtoval in realiziral je več kot 120 spominskih znamenj in spomenikov NOB-ju, med njimi - že leta 1946 - spominski steber padlim gornikom v Kamniški Bistrici, spomenik padlim papirničarjem v Vevčah, spomenik v Robu z reliefom Stojana Batiča, spomenik padlim Trentarjem v Trenti, načrtoval in nadziral je izvedbo ureditve spomeniškega kompleksa padlih talcev v Žirovnici, uredil je mikrolokacijo in vodil postavitev spomenika štirim srčnim možem - prvopristopnikom na Triglav v Ribčevem Lazu v Bohinju itd.

Kot arhitekt in oblikovalec se je uveljavil z ureditvami muzejev in muzejskih predstavitev, povezanih predvsem z narodnoosvobodilnim bojem (Muzej Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici, muzej internirancev in zapornikov v II. svetovni vojni na gradu Rajhenburg v Brestanici, z arhitektom Borisom Kobetom ureditev kompleksa taborišča na Ljubelju, muzej SFRJ-ja v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, muzejska razstava v cerkvi sv. Urh pri Ljubljani idr.).

Pot ob žici okupirane Ljubljane
Izpeljal je idejo o spomeniku okupirani Ljubljani, to je Pot ob žici okupirane Ljubljane (oziroma Pot spominov in tovarištva ali kar Pot). Izbral in zakoličil je celotno traso na terenu, zasnoval in izdelal načrte za postavitev 102 spominskih stebrov z napisi in šestih figurativnih obeliskov ob glavnih vpadnicah v mesto. Ljubljana mu je za njegovo narodnoobrambno delo leta 1982 podelila zlato plaketo ilegalca mesta Ljubljane.

Častni predsednik Planinske zveze Slovenije
Postavil in oblikoval je vrsto razstav, predvsem planinskih, saj mu je bila ta tema najbolj pri srcu. Odmevni sta bili zlasti razstava IKAR na Bledu in v Bovcu in razstava ob 60-letnici GRS-ja v Ljubljanskih Arkadah. Oblikoval je prapore za Planinsko zvezo, Gorsko reševalno službo in za mnoga planinska društva, številne društvene, jubilejne in častne planinske plakete, značke in diplome ter priznanja. In ne nazadnje, opremil in ilustriral je mnoge knjige in publikacije. Leta 1989 je Planinska zveza Slovenije dodelila Vlastu Kopaču naziv častni predsednik Planinske zveze Slovenije "za pomembne zasluge pri vseobčem razvoju slovenskega planinstva".

Obnova Plečnikovih Žal in Plečnikovih tržnic
Leta 1986, ko se je začela obnova Plečnikovih Žal, je tedanji predsednik Skupščine mesta Ljubljana Braco Mušič k sodelovanju pri obnovi pritegnil Vlasta Kopača, ki je že kot študent arhitekture pri Plečniku risal načrte Žal in sodeloval pri njihovi gradnji. Kopač je prevzel nalogo, poiskal primerne obrtnike, vodil dela in jih skupaj s spomeniško službo nadzoroval. V letih 1986 do 1992 je bila tako ta Plečnikova mojstrovina obnovljena. Za obnovo Plečnikovih Žal je leta 1992 prejel Plečnikovo priznanje. Kot konservator in arhitekt je nekaj let pozneje sodeloval z arhitektkama Stašo Blažič - Gjura in Barbaro Rot, ki je vodila projekt, pri obnovili Plečnikovih tržnic v Ljubljani. Leta 1996 so vsi trije dobili Plečnikovo medaljo, Vlasto Kopač in Staša Blažič - Gjura pa tudi Steletovo nagrado.

Leta 1995 je diplomiral na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani in je tako postal dipl. ing. arhitekture.

Velika Planina in Vlasto Kopač - projekt zaščite in turističnega razvoja
Življenjsko delo Vlasta Kopača pa je nedvomno projekt zaščite in turističnega razvoja Velike planine. Leta 1957, ko je grozilo, da bodo pastirske bajte na Veliki planini podrli in namesto njih zgradili skupne, zadružne hleve, je Vlasto Kopač kot referent v Zavodu za spomeniško varstvo Ljubljana dosegel, da je bila z odlokom Občinskega ljudskega odbora v Kamniku Velika planina spomeniško zaščitena in tako njena edinstvena pastirska arhitektura rešena pred rušenjem. Naslednja leta se je z izgradnjo gondolske žičnice in počitniških naselij začel turistični razvoj Velike planine.

Leta 1958 je predsednik OLO-ja Ljubljana dr. Marijan Dermastia, ki je bil v svojih študentskih letih tudi "bajtar" na Mali planini, Vlasta Kopača pritegnil k uresničitvi zamisli o zgraditvi žičnice na Veliko planino in turističnem razvoju te visokogorske planine. Kopač je izdelal urbanistični program in varstveni režim Velike planine in tako zavaroval njen pastirski del pred nenačrtno gradnjo počitniških objektov. Območje graditve počitniških zaselkov je predvidel na SZ delu Velike planine, ki je z grebenom ločen od južnega, pastirskega dela planine. Sprojektiral je šest tipov počitniških koč in se pri njihovi zasnovi, konstrukciji in gabaritu naslonil na avtohtono pastirsko arhitekturo Velike planine. Načrtoval je tudi spodnjo in zgornjo postajo gondolske žičnice in gostišče Šimnovec ter zgornjo postajo sedežnice na Zelenem robu.

Prav tako je Kopač ves čas bedel nad spomeniško zaščito jugozahodnega, pastirskega dela Velike planine z vsemi tremi pastirskimi selišči (Velika, Mala in Gojška planina). Že kot direktor Ljubljanskega medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo je dal predlog za Kamniški narodni park, ki bi spomeniško in naravovarstveno zaščitil tudi Veliko planino. Načrt sicer ni bil sprejet, vendar je Kopač kot direktor Ljubljanskega medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo in pozneje, ko se je občina Kamnik priključila spomeniškovarstveni službi v Kranju kot zunanji sodelavec Zavoda za spomeniško varstvo Kranj še naprej preprečeval samovoljno gradnjo na zavarovanem, pastirskem delu Velike planine. Sodelovanje s kranjskim zavodom je končal leta 1987.

Kopač je ostal "zvest" Veliki planini vse življenje. Od leta 1935, ko je kot študent preživel dva poletna meseca med velikoplaninskimi pastirji in gorjanskimi kmeti, se je vedno rad vračal na Planino. Očarali so ga njena arhaična lepota, nenavadna pastirska arhitektura in gorska krajina ter njeni ljudje. S tamkajšnjimi pastirji in kmeti je stkal prijateljske vezi, z njimi se je pomenkoval o starožitnostih Velike planine, o paši, nekdanji in sodobni gradnji pastirskih bajt na tej visokogorski planoti, raziskoval velikoplaninsko pastirsko arhitekturo in njen razvoj skozi čas, Zbiral je etnografske predmete, povezane z bivanjem, pašo in delom pastirjev ter tako ohranil veliko materialne dediščine Velike planine. Njegova bogata etnografska zbirka je zdaj v Kamniškem muzeju. Spomin na starožitno Kamniško Bistrico in Veliko planino je za trajno zapisal v Knjigi Iveri z Grintovcev. Oprema in risbe so Kopačeve, tekste pa je zbral in uredil Vlastov planinski prijatelj in gorski reševalec France Malešič. Knjiga je izšla posthumno, junija leta 2006, pri Planinski založbi PZS.

Zlati častni znak svobode Republike Slovenije
Leta 1999 je Vlasto Kopač prejel državno odlikovanje zlati častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine, za celotno življenjsko delo in za vse, kar je dobrega napravil za Slovenijo.

Mojca Kopač in Katja Šturm
Viri:
Osebni arhiv Vlasta Kopača, last Mojce Kopač
Dachau; zbornik, Založba Borec, Ljubljana 1981
Miha Naglič: Iz nemškega v slovenski Dachau. Iz obeh v planine, v svobodo, Žirovski občasnik 1995/1996
Tadeja Primožič: Arhitekt Vlasto Kopač, devetdeset let, Žirovski občasnik 2003
Tone Škarja: Časten predsednik PZS. Osemdeset let Vlasta kopača, Planinski vestnik, št. 7/8, 1993, Ljubljana
Marjan Slabe: Arhitekt in konservator – vzor mnogim generacijam, I. in II. del, revija Kras, št. 93/94, april 2009 in št. 95/96, avgust 2009