Vojna med princem Charlesom in arhitekti

V pričakovanju Charlesovega arhitekturnega predavanja

Princ Charles ljubi podeželsko idilo. S tem ni nič narobe, narobe pa je, da skuša svoje estetske ideale vsiliti vsem Britancem. Foto: EPA

Nazadnje se je princ Charles vmešal v delo arhitektov v povezavi z njemu nevšečnim projektom Chelsea Barracks, ki naj bi ga realizirali po načrtih studia arhitekta Richarda Rogersa.

Vojna med Charlesom in arhitekti se je začela leta 1984, ko je princ predlog prizidka k narodni galeriji, ki ga je oblikoval biro Ahrends, Burton, Koralek, označil kot tur na obrazu ljubega ti prijatelja.

Charlesov arhitekturni ideal je predstavljen v mestecu Poundbury v Dorsetu, ki so ga v historičnem nostalgičnem slogu zgradili po letu 1993.

25 let po njegovem zadnjem govoru in 25 let po začetku vojne z britanskimi arhitekti bo princ Charles ponovno spregovoril kraljevemu inštitutu britanskih arhitektov.

Princ Charles ljubi podeželsko idilo. S tem ni nič narobe, narobe pa je, da skuša svoje estetske ideale vsiliti vsem Britancem. Foto: EPA

Nazadnje se je princ Charles vmešal v delo arhitektov v povezavi z njemu nevšečnim projektom Chelsea Barracks, ki naj bi ga realizirali po načrtih studia arhitekta Richarda Rogersa.

Robert Venturi in Denise Scott Brown: Prizidek k britanski narodni galeriji (Sainsburyjevo krilo) — Vojna med Charlesom in arhitekti se je začela leta 1984, ko je princ predlog prizidka k narodni galeriji, ki ga je oblikoval biro Ahrends, Burton, Koralek, označil kot tur na obrazu ljubega ti prijatelja.

Charlesov arhitekturni ideal je predstavljen v mestecu Poundbury v Dorsetu, ki so ga v historičnem nostalgičnem slogu zgradili po letu 1993.

Nekateri njegovi vodilni člani so pozvali k bojkotu govora, kot utemeljitev pa so navedli domnevo, da jim princ Charles, decidirani zagovornik klasicizma, uničuje posle. Kleč izbruha nove bitke je Charlesov poziv katarski kraljevi družini, investitorki v kompleks Chelsea Barracks, naj prekliče trenutno aktualni koncept biroja Richarda Rogersa (biro je med drugim načrtoval Millenium Dome, pariški Pompidoujev center, 4. terminal na madridskem letališču Barajas in 5. terminal na Heathrowu). Kot po naključju je v enakem obdobju alternativno vizijo projekta v medijih predstavil eden najljubših prinčevih arhitektov Quinlan Terry, ki si je zamislil slogovni pastiš, ki naj bi pomenil nadaljevanje izročila Christopherja Wrena.

Tur na nosu ljubega ti prijatelja
Zgodovina Charlesove vojne z britanskimi arhitekti sega v leto 1984, ko je princ v svojem do zdaj zadnjem govoru na kraljevem inštitutu britanskih arhitektov predlagani izrazito moderni prizidek, idejo arhitekturnega biroja Ahrends, Burton, Koralek, k britanski narodni galeriji opisal kot "grozljivi tur na obrazu zelo ljubega ti prijatelja". Prinčeva intervencija je zadostovala za odpoved projekta, prizidek oziroma Sainsburyjevo krilo pa so na začetku devetdesetih sezidali po predlogu Roberta Venturija in Denise Scott Brown. Kar je nastalo, je neokusen postmoderni pastiš pilastrov s korintskimi kapiteli, slepimi klasicističnimi okni in moderno stekleno streho.

Nefunkcionalna historična nostalgija
Prinčeve preference izrazito segajo v polje tistega, čemur pravimo lažniva in neresnična arhitektura oziroma arhitektura lažnih podob, ki nima dosti opraviti s funkcionalnostjo in z namenom stavbe. Najbolj se je to izrazilo v eksperimentalnem mestecu Poundbury, mestecu, ki ga je s podporo princa Charlesa v nostalgičnem historičnem slogu načrtoval eden njegovih najljubših arhitektov Leon Krier. Nesmiselnost takšne romantične nostalgije v arhitekturni praksi podčrta anekdota, ki mi jo je med svojim gostovanjem na mednarodni konferenci Naslednji korak zaupal eden najbolj profiliranih arhitekturnih kritikov in teoretikov moderne in sodobne arhitekture, sicer pa dolgoletni profesor na univerziji Columbia, Kenneth Frampton.

Kot pravi Frampton je Krier v svoji iluziji ustvariti mesto po meri človeka, in ne po meri stroja, načrtoval širino ulic, značilno za obdobje pred motornim prometom. Posledica tega je bila, da se na križišču preprosto nista mogla srečati dva avtomobila, ki sta zavijala, zato je bilo ceste treba prilagoditi. Frampton sicer kot značilnosti arhitekture bratov Krier navaja antimodernistični prepričanje 'funkcija sledi formi', antitehnokratski pristop in vztrajanje na ohranjanju kulturnega značaja kraja.

Leon Krier, ki še bolj izrazito kot njegov brat Robert sledi obrtniškemu pristopu k arhitekturi, je leta 1976 zapisal: "Razprava, ki jo skušava z Robertom spodbuditi z najinimi projekti, je razprava o nasprotju med urbano morfologijo in coniranjem, ki ga spodbujajo planerji. Gre za nasprotje med precizno oblikovanimi formami urbanega prostora in puščavo, ki jo poraja coniranje. /.../ Z najnimi projekti skušava ponovno vzpostaviti dialektiko stavbe in javnega prostora, dialektiko trdega in praznine, dialektiko grajenega organizma in prostora, ki ga mora ta organizem nujno vzpostaviti okoli sebe ... Arhitekturni jezik, ki ga uporabljava pri obravnavi razmeroma velikih urbanih predelov, je hkrati preprost in dvoumen. v Echternachu (1970) sva uporabila isti obrtniški pristop, s katerim so po vojni obnovili mesto, opatijo in njej priključene objekte."

Princ se ne potrudi, da bi se podučil o resnici
Takšen pristop, ki se ga Leon Krier drži tudi tri desetletja pozneje, je izredno tuj večini britanskih arhitektov, ki se pritožujejo, da jim Charles krade posel. Njihov očitek Charlesu je tudi, da se nikoli ni niti potrudil razumeti sodobne arhitekture in da se mu nikoli ni zdelo vredno, da bi stopil do arhitektov in se iz prve roke pozanimal o njihovem credu in vizijah.

Polona Balantič