"V celoti izpustite izgrede in njihov vzrok in začnite s Sirom Thomasom Morom na mestnih sejah. Temu naj sledi poročilo o njegovem dobrem delu v vlogi londonskega šerifa v času upora proti Lombardijcem (prebivalcem ceste Lombard) – vendar le kratko poročilo in ne nekaj, kar bi vam lahko škodovalo." To je cenzor oziroma Gospodar iger (Master of the Revels) Edmund Tilney zapisal pod besedilo drame Sir Thomas More. Kot Stephen Greenblatt piše v izjemni biografiji Will in svet – Kako je Shakespeare postal Shakespeare (slovenski prevod je nedavno izdala založba Beletrina), Tilney igre ni popolnoma zavrnil, je pa zahteval popravke v prizorih, ki so opisovali sovraštvo do tujcev, in pa izbris celotnega prizora o izgredih leta 1517 oziroma o znamenitem zlem prvem maju (Evil May Day).
Marlowe hujskal proti Nizozemcem?
Ob tem ni pomembno le to, da je Tilney svojo zahtevo podpisal iz strahu, da bi drama, ki je sicer pozivala k toleranci in ki je nasprotovala ksenofobnim izpadom, utegnila imeti nasprotni učinek in da bi povzročila še več težav, kot so jih v poznem elizabetinskem obdobju že imeli z javnim izkazovanjem nenaklonjenosti tujcem. Takšen je bil na primer hujskaški plakat, ki so ga leta 1593 pribili na vrata Nizozemske cerkve v Londonu in katerega avtorstvo so celo povezali z dramatikom in Shakespearovim konkurentom Christopherjem Marlowom.
Še pomembnejše je to, da se je z rokopisom Sira Thomasa Mora ohranil tudi edini znani Shakespearov rokopis kakšnega dramskega dela; sicer njegovo potezo s peresom poznamo le iz nekaj ohranjenih podpisov na dokumentih. Poleg Shakespearovega so se z dramo Sir Thomas More ohranili še rokopisi Thomasa Heywooda, Henryja Chettla, Anthonyja Mundaya in Thomasa Dekkerja, saj je bila drama Sir Thomas More skupinsko delo. Pobudo je najverjetneje dal Munday, ki ga danes redko kdo pozna, v druščini dramatikov Shakespearovega kroga pa je bil zelo cenjen in njegov sodobnik Francis Meres ga je imenoval "naš najboljši zgodbar"; zanimanje za Mundaya je danes povezano z njegovima dramama o Robinu Hoodu.

Thomas More, pri katerem se je Shakespeare učil tudi o Richardu III.
Kakor koli, preden se vrnemo k Shakespearu in povemo nekaj o poslabševanju položaja imigrantov v Angliji v drugi polovici 16. stoletja, je treba pojasniti, kakšno je bilo ozadje pohoda Thomasa Mora na londonske ulice tistega 1. maja 1517. Govorimo o Thomasu Moru, renesančnem humanistu, ki je napisal tudi slavno delo politične filozofije Utopija. V tem točno 500 let starem delu (prvo knjigo je More izdal leta 1515, drugo pa 1516) si je More zamislil otok Utopija oziroma Ne-kraj (U-Topos), na katerem so ljudje ustvarili idealno družbeno ureditev - posest vladarjev je omejena, ljudje se pri težaških delih izmenjujejo, vsi so enako oblečeni … More je sicer napisal tudi zgodovino Richarda III., ki je menda močno vplivala na Shakespearovo dramo o tem domnevno najbolj zlem med angleškimi vladarji.

Skoraj bi bil "hanged, drawn and quartered"
Še preden je postal član kraljevega sveta, pozneje kraljev zaupnik in nazadnje lord kancler, je bil More tudi londonski šerif. Ljudje so ga vzljubili in ga cenili kot nepristranskega sodnika, svetovalca, ki ga ne zanimajo lastni interesi, in patrona revnih, a prav zaradi teh lastnosti so ga 1. maja 1517 skoraj linčali; veliko preden ga je dejansko linčal oziroma ga je zaradi nepripravljenosti "požegnati" njegov zakon z Anne Boleyn na strašno smrt po formuli "hanged, drawn and quartered" (obsojenca za izdajstvo so obesili, ga tik pred smrtjo sneli, kastrirali, mu prerezali trebuh in izvlekli čreva ter ga razčetverili) obsodil Henrik VIII. No, potem je obsodbo milostno spremenil v obglavljanje. To je bilo leta 1535.

Enklava bogatih tujcev na Lombard Street
Zgodnje obdobje Henrikove vladavine je zaznamoval vzpon sovražnosti do tujcev. Londončani so predvsem nasprotovali premožnim tujim trgovcem in bančnikom z ulice Lombard Street (ulica je ime dobila po zlatarjih iz Lombardije, ki jim je Edvard I. že konec 13. stoletja podaril zemljišče na lokaciji ene od glavnih cest rimskega Londiniuma, ki je potem postala Lombard Street; tam so še do osemdesetih let prejšnjega stoletja imele sedež vse najpomembnejše banke z glavnimi prostori na Otoku).
Dva tedna pred prvomajskimi nemiri 1517 je po poročanju kronista Edwarda Halla neki dr. Bell na pobudo borznega mešetarja Johna Lincolna imel ekstatičen ksenofobni govor. Bell naj bi pozval vse "Angleže, naj slavijo in branijo sebe in naj škodujejo tujcem in s tem koristijo skupnemu blagostanju". Hitro so se razširile govorice, da se bodo 1. maja zbrali predstavniki cityja in vsem tujcem prerezali vrat. Župan in starešine so zato zadnji aprilski dan ob 20.30 razglasili policijsko uro z začetkom ob 21. uri. Ni zaleglo.
V nekaj urah se je v Cheapsidu zbralo tisoč mladih vajencev. Drhal je osvobodila nekaj zapornikov in skupaj so se podali severno od katedrale sv. Pavla, kjer je živelo mnogo premožnih tujcev. Tu jih je prestregel Thomas More, ki jih je zaman skušal prepričati, naj se vrnejo domov. Ko je izgrednike vsaj malo pomiril, so prebivalci predela St. Martins začeli skozi okna metati opeke, kamenje, netopirje in zlivati vrelo vodo. Nekaj predmetov je zadelo tudi Mora. In ljudje so kričali: "Dol z njim!" Tedaj se je drhal razvnela in oplenila hiše tujcev. Pa tudi drugje po mestu so izbruhnili izgredi. A vsaj nobene smrtne žrtve ni bilo.
Do tretje ure zjutraj je kraljevi gardi uspelo zadušiti divjanje drhali in okoli 300 ljudi so zaprli. Na koncu so jih sicer oprostili in le 13 jih je bilo obsojenih izdaje in so jih kot izdajalce po zgoraj zapisani formuli hanged, drawn, quartered ubili tri dni pozneje. Zanimivo je, zakaj se jih je toliko uspelo ogniti vislicam. Na avdienci obtožencev pri kralju je plemstvo padlo na kolena in prosilo za oprostitev vstajnikov. A ključno je bilo, da je Henrikova žena (prva žena, ki jo je v primerjavi z naslednicami doletela srečna usoda ločitve) Katarina Aragonska prosila za pomilostitev, češ - naj Henrik pomisli na njihove otroke in žene. In Henrik je odredil njihovo izpustitev. Potem so zaporniki po poročanju kronistov "sneli zanke z vratov ter zaplesali in zapeli."
Torej tam sredi "naliva" netopirjev, kamnov, opek in vrele vode, naj bi – po Shakespearju – More imel govor, ki bi ga lahko pravzaprav pred zagovorniki žic iz ostrih rezil in mojstri deportacijske dialektike zrecitiral tudi danes.
Recimo, da jih izženemo,
In recimo, da ves ta vaš hrup
Prevlada v vsej kraljevi Angliji.
Recimo, da vidite te revne tujce,
Kako se z deteti na hrbtih in z uborno prtljago
Vlečejo v pristanišča in v izgnanstvo.
In da sedite kakor kralji v svojih željah,
Oblast utišana od vašega rjovenja
In vi okiteni z zmago svojega stališča:
Kaj ste dobili? Povem vam. Nauk,
Da prevladata nesramnost in z njo moč,
Da se uniči red – in prav zato
Nihče od vas ne bo postal star mož,
Saj že čaka v vrsti nov rod divjakov
In z isto roko, istimi razlogi in z isto pravico
Vas napadejo, da se ljudje kot lačne ribe
Požrejo med seboj.
Shakespearov skromni dom med tujimi obrtniki
Kar zadeva Shakespearja, nemogoče mu je očitati, da je migrante zagovarjal "na pamet"; da je bil neke vrste salonski humanist. Čeprav je predvsem med letoma 1602 in 1613, torej na vrhuncu svoje ustvarjalne kariere, vlagal veliko denarja v nakup nepremičnin in čeprav nekatere njegove investicije nakazujejo, da je moral biti premožen, je Shakespeare v Londonu vse do upokojitve in vrnitve v Stratford živel skromno.
Kot piše Greenblatt, se zdi, "da so mu bile všeč soseske (Shoreditch, Bishopsgate, Cripplegate in Clink v Surreyju), v katerih so živeli obrtniki, med njimi veliko priseljencev iz Francije ali današnjih držav Beneluksa." V tem pogledu je tudi zanimiv podatek, da je na primer med pisanjem dram Milo za drago, Dober konec vse povrne in Kralj Lear Shakespeare živel nad francosko lasuljarno v Cripplegatu, v severozahodnem kotu mestnega obzidja.
Žene želijo pripeljati, da bi rodile Angleže
Marsikdo bo zdaj verjetno želel pripomniti, češ da migrantov iz Nizozemske ali Francije ni mogoče primerjati s sedanjimi migranti iz podsaharskih dežel ali celo z Bližnjega vzhoda, Afganistana ali Pakistana; da Nizozemci in Valonci – teh je bilo med migranti v 16. stoletju največ – v Angliji niso bili tako tuji, kot so tuji prebivalci arabskih dežel. No, za tedanje Angleže, so to pač vseeno bili tujci, ki so le stežka prišli do statusa državljanov oziroma kraljičinih podanikov. In mnogo med njimi ni bilo le vojnih ali verskih beguncev, ampak so bili tudi ekonomski migranti. Pripisovali so jim podobne "slabe namene" kot jih migrantom pripisujejo danes.
V tem pogledu je na primer zanimiv zapis iz leta 1576. Gre za pritožbo, ki jo je obravnavalo londonsko sodišče starešin: "Različne tuje osebe … so pripeljale svoje žene iz dežel onkraj oceanov, da bi rodile njihovega otroka znotraj meja tega mesta in v drugih krajih v tem angleškem kraljestvu in od tega si obetajo posebna priporočila, ki bodo njihovim otrokom zagotovila svoboščine, ki jih uživajo drugi Angleži." 1576 je bilo tudi leto tako imenovanega španskega besa, maščevalnih pohodov in pobojev, ki so jih španske enote izvajale po nizozemskih provincah – najbolj znan je pokol v Antwerpnu, kjer so pobili kar 10.000 ljudi. In to je v mnogo Valoncih inn Nizozemcih spodbudilo odločitev za odhod čez Rokavski preliv.
Koga sprejeti in koga ne … Nogavičarji naj ostanejo!
Prav osemdesetletna vojna, torej prizadevanja nizozemskih provinc za osvoboditev izpod habsburške oblasti, je bila v 16. stoletju glavni "vir" beguncev. Reakcija Angležev na pritok beguncev je bila tako kot danes nekoliko shizofrena in vodil jo je razmislek o lastnih koristih. Načeloma so sicer brate protestante tolerirali, ampak možnosti za integracijo, ki so jim jih namenjali, so bile pogojene z mislijo na blagostanje Anglije.
Tako so na primer zanimivi dokumenti iz Norwicha, ki je bil eno od mest z največ migranti, na katere se je v članku Citizenship and Immigration in 16th- and 17th-Century England upirala zgodovinarka dr. Raingaard Esser. V Norwichu, kjer so denimo valonskim in nizozemskim prišlekom dodelili pravico, da sami urejajo pravne zadeve znotraj svoje skupnosti, so spodbujali priseljevanje nogavičarjev. Nizozemci so namreč sloveli kot izvrstni nogavičarji in Norwich je upal, da bodo kot inovatorji spodbudili to gospodarsko panogo. Po drugi strani pa obrtnikov, ki bi utegnili biti konkurenca lokalcem, niso spodbujali k registraciji pri angleških cehih ali k poskusu pridobitve državljanstva.
Zanimivo je tudi, da je angleško pravo tedaj še vedno razlikovalo štiri kategorije podanikov: sovražni tujci, prijateljski tujci, denizens (tujci z nekaj državljanskimi pravicami) in avtohtoni kraljevi podaniki. Te kategorije so bile v veljavi vse od stoletne vojne, ko je Anglija imela posesti v Franciji in je zato v Anglijo prihajalo precej Francozov, ki pa jih je bilo treba ločevati glede na njihovo lojalnost kroni.
50.000 beguncev v času kraljice Elizabete
V Shakespearovi dobi lahko z ozirom na obravnavanje in odnos do migrantov najdemo še več paralelizmov z današnjim časom. V času Elizabetine vladavine je menda na Otok prišlo okoli 50.000 beguncev in že tedaj je Elizabeta odredila, da se priseljenci ne smejo zgostiti v Londonu, ampak da je bolj varno in tudi bolje za njihovo integracijo, da se razselijo po več mestih južne in jugovzhodne Anglije.
In če se še ustavimo pri številki 50.000. Za leto 1600 velja ocena, da je tedaj, torej tri leta pred Elizabetino smrtjo, v Angliji živelo 4.110.000 ljudi. Danes ima Velika Britanija okrog 61 milijonov prebivalcev in lani se je v državo priselilo 630.000 ljudi oziroma 333.000 več, kot se jih je odselilo. V obeh primerih je število priseljenih ljudi zneslo približno odstotek celotnega prebivalstva. Seveda pa je bistveno upoštevati, da gre pri prvih podatkih za dolgo obdobje Elizabetine vladavine, aktualni pa se navezujejo na zgolj eno leto.
Vedno manjše možnosti, da bi postali del angleške družbe
Ampak tistih 50.000 se je tudi tedanjim Angležem zdelo veliko in skozi 16. stoletje, predvsem pa v drugi polovici stoletja, so londonske oblasti nenehno zaostrovale pogoje za sprejetje migrantov v politično in gospodarsko življenje in tujci so se vedno težje integrirali. Tako na primer po letu 1574 otroci tujcev in denizenov, rojeni v Angliji, niso več avtomatično dobili dovoljenja za vajeništvo pri angleških mojstrih.
Sledili so protesti tujcev, ki so opozarjali na velike vsote denarja, ki so jih investirali v različne gospodarske in druge dejavnosti, ki so koristile tudi Angležem in njihovemu gospodarstvu. A zaman. Čeprav so uspeli vzbuditi simpatije številnih poslancev spodnjega doma, to ni zadostovalo. In kmalu je bil poskus integrirati se v angleško družbo skoraj avtomatično obsojen na propad, nakup državljanstva pa je bil za večino migrantov predrag. Leta 1606 je potem londonski svet (London Common Council) omejil pravice do zaposlovanja in trgovske pravice na državljane; novi zakon je prepovedal "osebam, ki ne uživajo statusa svobodnjakov v tem mestu … , prodajati ali dati na prodaj katero koli blago znotraj mesta in tudi pravice do maloprodaje ali odprtja in vodenja trgovine ali kakršnega koli drugega notranjega prostora za prodajanje blaga ter tudi uporabo katerih koli obrti, trgovine, /…/ v mestu".
Koliko je Shakespearja nesrečna usoda migrantov res prizadela, ne vemo. V času Elizabete je veljalo, da politični dramski teksti, ki bi neposredno komentirali sodobni trenutek, ne pridejo v poštev. Seveda so se Shakespeare in njegovi sodobniki zato pogosto poslužili zgodovinske snovi in skozi prigode, tragedije in komedije drugih vladarjev (tudi) komentirali svoj svet, a kako zagreta 'politična žival' je Shakespeare bil, je težko soditi.
Zagotovo pa je imel izjemen detektor za razumevanje ljudi, za razumevanje mehanizmov, ki lahko usodno zamajejo trdnost in zdravje družbe. In imel je tudi ostro oko za pogosto žalosten odnos med etničnimi manjšinami in večino, kar potrjujeta tudi Beneški trgovec in Othello, ki sta sledila drami Sir Thomas More. In v tem pogledu je treba brati tudi govor, ki ga je napisal za Thomasa Mora, apel na človeško empatijo do ranljivih na napade. Ali kot je zapisal strokovnjak za Shakesperja in profesor angleške literature na Oxfordu Jonathan Bate: "More se obrne na množico na odru, hkrati pa tudi na obiskovalce, da se vživijo v vlogo iskalca azila, ki ga nasilno izženejo."
Ja, vsak od nas lahko postane wretched stranger in seveda sklicevanje na Shakespearja v poskusu miritve množic ne more obroditi sadu; vseeno pa velja opomniti, da so vsi očitki, da se za migrante zavzemajo le nerealistični idealisti, odveč in visijo v zraku; veličina Shakespearja jih namreč zanika.