Obenem velja ta izvod revije, katere že sam začetek izhajanja je leta 1982 pomenil preboj v oblikovanju bolj idejnemu pluralizmu naklonjenega družbenega okolja, tudi za ključni trenutek v zasnovi slovenskega narodnega programa. Pogoji za nastop te prelomnice so bili izoblikovani že v letih pred odločilnim izvodom Nove revije.

Da z državo nikakor ni vse v redu in da je velik del prebivalstva zadnja tri desetletja preživel v neke vrste političnem polsnu oziroma v iluziji, da je specifični jugoslovanski model samoupravnega socializma pravilna pot razvoja, se je izkazalo že na začetku osemdesetih, natančneje po smrti zgodovinskih voditeljev Tita in Kardelja, katerih karizma in omniprezentnost je zagotavljala medsebojno povezanost države. Že leta 1981 se je začela kazati gospodarska in politična kriza, ki se je v odsotnosti simbola, s katerim bi se lahko identificirali vsi Jugoslovani, kazala v vedno bolj zaostrenih odnosih med republikami.

Veliki upi centralistov
V tem ozračju so vedno glasnejše postajale centralistične sile z vedno bolj samozavestno Srbijo na čelu, ki so kot rešitev za vse težave v Jugoslaviji predlagale čim večjo poenotenost v državi, ki bi jo opravičevala ideološka maksima solidarnosti delavskega razreda. Ta poenotenost naj bi segla tudi na področje kulture in šolstva - spomnimo se znamenite 'afere' z enotnimi šolskimi jedri, ki so predvidevala enoten pouk literature v celotni Jugoslaviji in tako močno zmanjšan obseg pouka o slovenski literaturi za slovenske šolarje - njen pravni izraz pa bi bila reforma ustave iz leta 1974. Suverene pravice narodov in republik bi bile tako omejene.

Kulturni model oblikovanja naroda se nadaljuje
Kot že tolikokrat v zgodovini slovenskega naroda, za katerega velja tako imenovani kulturni vzorec oblikovanja državotvorne nacije (za ta vzorec, nasproten političnemu vzorcu, je značilno, da se narod najprej definira skozi kulturne determinante jezika in slovstva ter si šele pozneje pridobi lastno državo), so tudi v teh politično naelektrenih razmerah v ospredje stopili kulturniki in drugi razumniki. Posebej po letu 1985 so se začeli kulturniki vedno bolj oglašati v obrambo nacionalne kulture, stopnjevalo se je pisanje o slovenskem narodnem vprašanju, pojavljale so se polemike s centralističnimi in implicitno unitarističnimi nameni Beograda.

Ta dejavnost slovenske kulturne in intelektualne srenje ni bila le odziv na za prihodnost slovenskega naroda nič kaj blagodejne načrte osrednjega državnega vodstva. Bila je tudi izraz realnega položaja Slovenije v skupni jugoslovanski državi. Slovenija, republika, v kateri je živelo 8,5 odstotka celotnega jugoslovanskega državljanskega telesa, je v državni proračun prispevala kar okoli 20 odstotkov vseh sredstev, Beograd pa ji je še vedno vehementno očital sebičnost in izkoriščanje revnejših republik.

Od Revije 2000 do Nove revije
Uredništvo Nove revije ni bilo prvo, ki se je odločilo celotno izdajo posvetiti slovenskemu narodnemu vprašanju. Leta 1985 so to storili sodelavci Revije 2000. Da je bilo pisanje o tej temi tudi sredi osemdesetih še vedno precej pogumno dejanje, dokazuje to, da se je precej posameznikov, ki so najprej obljubili sodelovanje, pozneje umaknilo. Številka je vseeno izšla in je bila napoved projekta Nove revije tudi zato, ker so v njej objavili prispevke nekateri, ki so se na začetku leta 1987, v času slovenske pomladi, vpisali tudi med avtorje člankov 57. številke Nove revije.

Kaj nam je storiti?
Ta je ponudila precej bolj poglobljeno analizo položaja slovenskega naroda v Jugoslaviji in študijo mogočih odzivov na ta položaj. Uredništvo Nove revije je v uvodu poudarilo, da gre pri tej številki za "pobudo za drugačno razmišljanje o Slovencih, za novo koncepcijo slovenstva, ki naj bi se konstituiralo v ustanovah potencialno suverenega naroda in v njegovem vsakdanjem življenju - glede na začetke nove zgodovinske epohe".

Prispevki niso tvorili konsistentne celote, ki bi jo bilo mogoče zlahka preoblikovati v akcijski program. To niti ni bil njihov glavni namen. Dragoceni so bili predvsem zato, ker so izpostavljali pereče stanje, v katerem se je znašel slovenski narod, za katerega se je pred 40 leti zdelo, da je z oblikovanjem federativne Jugoslavije končno dosegel svoje samouresničenje. Dragoceni pa so bili tudi zato, ker so bili njihovi avtorji ljudje, odličnost intelekta katerih se je že poprej izkazala z njihovim delovanjem na drugih področjih. Da Prispevki niso bili le 'pisunstvo', se je izkazalo že kmalu, ko so se številni izmed avtorjev priključili tistim, ki so tudi dejansko pomagali pripraviti možnost osamosvojitve Slovenije.

Polona Balantič