Italijanskega pisatelja je v Ljubljano prinesla podelitev naziva častnega doktorja Univerze v Ljubljani, ki so mu ga izročili na slavnostni seji senata Univerze v Ljubljana podelili. Poleg njega so naziv podelili še prof. Carlu Steinitzu in naziv častnega senatorja Univerze v Ljubljani prof. dr. Maxu A. Viergeverju, a prav Umberto Eco je bil v tej trojici deležen levjega deleža zanimanja najprej v kratkem pogovoru z novinarji, zvečer pa še na predavanju v Cankarjevem domu, na katerem je spregovoril predvsem o svoji zadnji knjigi Zgodovina grdega.
Te seveda ni mogel predstaviti v celoti, ne da bi se dotaknil njene predhodnice Zgodovine lepote. In čeprav se je naprej lotil lepega, je prav grdota tista, ki je za italijanskega učenjaka privlačnejša, saj so pravila, ki določajo lepa jasno začrtana, zato ne pustijo nikakršnega odstopanja, grdote pa ničesar ne omejuje. Pa kaj bi pametovali, ko lahko Ecovim besedam v kratkem izseku iz predavanja prisluhnete kar sami.

Po predavanju je bilo nekaj časa za vprašanja in odgovore, v nadaljevanju pa je prof. dr. Eco podpisoval knjige.

Na opoldanskem pogovoru z novinarji je imel samo dve prošnji: naj ga za božjo voljo nihče ne sprašuje o filmu Ime rože ali pa o tem, kaj si misli o Berlusconijevi politiki (pa mu je pozneje vseeno "ušlo", da se mu zdi Sean Connery sicer izvrsten igralec, da pa nista na povsem enaki "valovni dolžini" - ko sta se na snemanju poznejše filmske uspešnice leta 1986 spoznala, je Škot hotel govoriti izključno o nogometu, "o čemer pa jaz nimam pojma").
O vseh obrazih Lepote
Eco je med drugim spregovoril o Zgodovini lepote, zbirki šestnajstih esejev o zgodovini umetnosti, ki izhajajo iz načela, da lepota nikoli ni bila nekaj absolutnega in nespremenljivega, temveč si je v skladu z zgodovinskim obdobjem in deželo nadevala razne obraze. Zgodovino lepote, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu, je izdal, je povedal Eco, "da bi plačal 40 let star dolg". Že začeti projekt je moral namreč pred davnimi leti opustiti, ker ga je založnik ocenil za ne dovolj donosnega, "in da bi upravičil svoj zakon." Pred štiridesetimi leti sem nedokončane zapiske lahko pospravil v omaro, svoje sodelavke pa nisem mogel pospraviti ... In sem se poročil z njo."

Spust proti drugemu polu
Pričakoval je, da bodo Zgodovino lepote prodali v treh ali štirih tisoč izvodih; toda Eco je vendarle Eco in dandanes prodaja njegovo ime knjige v občutno višjih številkah. "Knjiga se je prodajala zaradi naslova," je skromen pisatelj. "Pod tem naslovom bi lahko objavili telefonski imenik, pa bi jo ljudje kupovali. In ko smo hoteli izdati še eno knjigo, smo se morali vprašati: Kaj bi bilo lahko tako zapeljivo kot zgodovina lepega? No, grdo je še bolj zanimivo od lepega; lepo je pravzaprav dolgočasno. Zame je grdota najlepša stvar na svetu."

Nevidni ljudje v zakulisju - prevajalci
Kakšen odnos pa ima sloviti semiotik, ki je v svojih študijah in delu pogosto razpravljal o postmodernistični zmuzljivosti enega samega in dokončnega pomena besede, do prevodov svoje literature, še posebej v jezike, ki mu niso dostopni? Ga skrbi, da celo avtor nad prevodom ne more imeti popolnega nadzora in da bi teoretično prevajalec lahko pošteno zgrešil njegovo misel? "Če je prevajalec inteligenten, mi zna razložiti težavo, ki jo ima v jeziku, ki ga sam ne razumem. Seveda pa popolnega nadzora ne moreš imeti ... Zaupaš prevajalcu in upaš, da je tako dober, da bo prevod boljši od izvirnika."

Umberto Eco je verjetno najpomembnejši živeči italijanski pisatelj in eden izmed največjih romanopiscev v svetovnem merilu. Študiral je v Torinu, kjer danes deluje kot profesor. Svojo uspešno pot je začel kot kulturni urednik na RAI-ju, poleg tega je pisal strokovna, esejistična in literarna dela. V 60. in 70. letih je razvijal ideje o odprtem besedilu in semiotiki, ki je postala ena izmed osrednjih znanstvenih ved.

Predavanje izrednega italijanskega misleca, esejista in pisatelja ob podelitvi častnega doktorata Univerze v Ljubljani je bilo zaradi velikega zanimanja mogoče spremljati tudi v neposrednem prenosu v preddverju. Eco je predaval v angleščini, zagotovljen pa je bil simultani prevod v slovenščino.

Ana Jurc