Časopis Variety poroča, da bo britanski režiser "popisal divjo in glamurozno zgodovino" modne dinastije na vrhuncu njenega uspeha, torej v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja. "Katalizator" zgodbe bo Maurizio Gucci, zadnji družinski član na čelu podjetja, ki je bil leta 1995 umorjen na stopnicah svoje pisarne. Izkazalo se je, da je umor naročila njegova nekdanja žena Patrizia Reggiani, ki v Milanu zdaj služi 26-letno zaporno kazen. Ker je Maurizio prodajal svoj delež podjetja, ji je namreč grozilo, da bo prikrajšana za svojo mastno preživnino.

Nemir v vrstah velikih
Najbrž ni treba posebej poudarjati, da se Gucciji bojijo visokoproračunskega projekta, ki bo bolj kot po njihovih kolekcijah preteklih sezon brskal po takih in podobnih "sočnih" anekdotah iz njihove preteklosti. "Zdi se mi, da skušajo posneti zelo napadalen film," pravi Patrizia Gucci, pravnukinja Guccia Guccija, ustanovitelja dinastije. "Zdi se mi žaljivo in pod nivojem Ridleya Scotta, ki je velik režiser." V snemanje filma so pred dvema letoma menda privolili samo zato, ker jim je bilo obljubljeno, da se bo zgodba vrtela okoli Guccijevega očeta Paola.

Novodobni Borgijci
Scottovemu scenaristu Charlesu Randolphu se z Maurizievim umorom pravzaprav sploh ne bo treba pretirano ukvarjati, vseeno pa bo lahko spisal zgodbo, ki bo pokala po šivih od zarot, družinskih sporov in dekadentnega življenja. Eden od britanskih sorodnikov dinastije je nekoč izjavil, da je večerjati pri Guccijih "kot obed pri Borgijcih".

Vsega je "kriv" podjeten natakar
Guccio Gucci - njegovi prepleteni inicialki sta še danes v logu znamke - je začel kot natakar v hotelu Savoy; leta 1921 je v Firencah odprl trgovinico z usnjeno galanterijo za britanske turiste. Že njegov sin Aldo je ponudbo razširil še na modne dodatke in odprl prvo trgovino v Rimu. Njegov nečak (pozneje umorjeni) Maurizio je leta 1993 svoj delež podjetja prodal konglomeratu arabskih poslovnežev.

Gucci Gucciju volk
A družina ni bila slavna le po tem, da zalagajo Franka Sinatro z mokasini in Jacqueline Kennedy s torbicami, ampak predvsem zaradi krvoločnih spopadov v svojih vrstah. Patriziin oče Paolo je nekoč policiji prijavil, da so ga na "spravitvenem" sestanku preostali delničarji grobo premlatili; pozneje je ustanovil samostojno podjetje in se nato zaradi tega z družino leta in leta bojeval pred sodiščem. Aldo se je medtem tožaril s svojim nečakom, saj ga je obtožil prevare.

Maurizio je moral pobegniti iz države in v njegovi odsotnosti je ime Gucci postalo sinonim za razprodajo luksuzne znamke - kar naenkrat so bile njihove torbice namesto tisočim dostopne milijonom kupcev. Po vrnitvi (in rešitvi sodnih sporov) se je Maurizio lotil reševanja družinskega ugleda, a je njegove napore spodkopaval dekadenten in razsipen življenjski slog. Svoj delež podjetja je prodal zato, da bi v banki dobil posojilo - pa se je izkazalo, da ga sploh ne bo potreboval, saj je bil kmalu umorjen.

Ana Jurc