'Doktrina šoka’ je ekonomska teorija tako imenovanih Chicago Boys (na čelu z Miltonom Friedmanom), kot so imenovali guruje ‘podivjanega’ kapitalizma, ki ga ne brzda nobena državna regulativa, marveč ga vodi edino ‘zakon’ trga. Arhivski posnetki iz Čila leta 1973 nazorno kažejo, kakšna je bila videti ena prvih aplikacij te doktrine šoka: v Čilu so jo ‘čikaški fantje’ zaupali generalu Pinochetu, ki je z vojaškim udarom zrušil Allendejevo socialistično vlado, dal zapreti in pobiti na tisoče ljudi, ko pa je nato privatiziral vse gospodarstvo (to je ena prvih zahtev te doktrine), je peščica ljudi res silno obogatela, večina družbe pa je obubožala. (Zdenko Vrdlovec) Foto:
'Doktrina šoka’ je ekonomska teorija tako imenovanih Chicago Boys (na čelu z Miltonom Friedmanom), kot so imenovali guruje ‘podivjanega’ kapitalizma, ki ga ne brzda nobena državna regulativa, marveč ga vodi edino ‘zakon’ trga. Arhivski posnetki iz Čila leta 1973 nazorno kažejo, kakšna je bila videti ena prvih aplikacij te doktrine šoka: v Čilu so jo ‘čikaški fantje’ zaupali generalu Pinochetu, ki je z vojaškim udarom zrušil Allendejevo socialistično vlado, dal zapreti in pobiti na tisoče ljudi, ko pa je nato privatiziral vse gospodarstvo (to je ena prvih zahtev te doktrine), je peščica ljudi res silno obogatela, večina družbe pa je obubožala. (Zdenko Vrdlovec) Foto:

Zgodovina sodobnega prostega trga je bila napisana s šoki. (...) Friedman in njegovi učenci že več kot tri desetletja izpopolnjujejo tole strategijo: najprej počakajo na veliko krizo; medtem ko se ljudje še vedno pobirajo od šoka, dele države prodajo privatnim igralcem, nazadnje pa te ‘reforme’ na hitro razglasijo za nekaj stalnega.

Naomi Klein

Premierni projekciji je v Kinodvorovi Kavarni sledil Večer filma in knjige: pogovor o načelih delovanja globalnega kapitalizma in njegovih učinkih na vsakdan slehernika, ki ga je moderiral Marcel Štefančič, jr. Pogovarjal se je z Jožetom Mencingerjem, Matjažem Gantarjem in Gregorjem Golobičem.

Film Doktrina šoka - tako kot istoimenska študija - problematizira porast 'kapitalizma katastrofe', ekonomske teorije Miltona Friedmana oziroma t. i. Chicago Boys, ki je promovirala prosti trg za vsako ceno, po potrebi tudi z izdatno vojaško asistenco Cie in ZDA. Slednje so od konca druge svetovne vojne naprej po vsem svetu širile svoj vpliv in iskale vire zaslužka; če ne po demokratični poti, pa (največkrat) z represijo. Friedmanove ideje neoliberalnega kapitalizma so se širile od Čila (1973) in Argentine (1976), prek Anglije (1982), Bolivije (1985), Kitajske in Poljske (1989) do Rusije (1991) in vzhodne Azije sredi devetdesetih ter Afganistana in Iraka po letu 2001. Vse so temeljile na skupni predpostavki: idejo prostega trga in neuravnanega kapitalizma je najlažje udejanjiti v stanju šoka – npr. v času vojne, vojaškega udara, naravne katastrofe, ko se navadni ljudje ukvarjajo z lastnim preživetjem ter se nimajo časa posvečati manipulacijam ekonomistov in politike.

Ko prideš k sebi, je že prepozno ...
Oziroma z besedami Marcela Štefančiča jr.: "Katastrofa je priložnost, ki jo ‘čikaški fantje’, navadno opasani z Mednarodnim denarnim skladom, Svetovno banko in Ameriko, vedno izkoristijo. Ne, nobene katastrofe ne zamudijo. In vse se vedno odvrti po scenariju, ki je postal zaščitni znak in izbrano orodje sodobnega ‘kapitalizma katastrofe’. Ko se ljudje po katastrofi prebudijo, ko torej pridejo k sebi, je že prepozno – to ni več svet, v katerem so zaspali. Medtem ko so bili v šoku, so jih ‘reformirali’."

Novinarka in pisateljica Naomi Klein (1970) je Doktrino šoka s podnaslovom Razmah uničevalnega kapitalizma izdala leta 2007. Tudi ta knjiga, podobno kot pred tem v 28 jezikov prevedena kritika globalizma No logo, se je hitro uvrstila med mednarodne uspešnice. Priznani ameriški ekonomist in kritik Chalmers Johnson je Doktrino šoka označil kot že dolgo potrebno analizo padca naravnost nazaj v fevdalizem pod pretvezo družbene znanosti in "svobode".

V slabih petnajstih letih si je Michaelu Winterbottomu (24-urni žurerji, Dobrodošli v Sarajevu, Temno srce, 9 orgazmov) uspelo priboriti status enega najbolj drznih, tudi politično angažiranih sodobnih režiserjev. Pri snemanju filmov z izrazitim političnim predznakom sodeluje z Matom Whitecrossom, s katerim sta skupaj podpisala že Pot v Guantanamo.

Zgodovina sodobnega prostega trga je bila napisana s šoki. (...) Friedman in njegovi učenci že več kot tri desetletja izpopolnjujejo tole strategijo: najprej počakajo na veliko krizo; medtem ko se ljudje še vedno pobirajo od šoka, dele države prodajo privatnim igralcem, nazadnje pa te ‘reforme’ na hitro razglasijo za nekaj stalnega.

Naomi Klein