Podatek, da so Tresckow, Boeselager, Stieff in drugi zarotniki vedeli za zločine, ni nov in sporen. Ravno nasprotno. Za številne od njih je bilo ravno to vedenje in to, da jih je Hitler hotel narediti za sokrivce, motiv za sodelovanje v opoziciji.
Po vedno vnovičnem premikanju datuma premiere in vedno novih zapletih v zvezi s produkcijo zdaj vse kaže, da bo film Valkira, v katerem Hitlerjevega nesojenega atentatorja grofa von Stauffenberga igra Tom Cruise, pripravljen do predvidenega datuma premiere, to je do 5. februarja 2009. Trenutno namreč v Berlinu poteka sinhroniziranje filma. Tako kot vse v zvezi s tem filmom je tudi sinhronizacija zavita v tančico skrivnosti in vsi sodelujoči so zavezani popolni molčečnosti. Da ne bi koga jezik preveč zasrbel, je bilo določeno, da sme vsak igralec videti le prizore, ki jih sinhronizira, celotnega filma pa razen režiserja Bryana Singerja, Toma Cruisa in še peščice ne pozna nihče.
Zarotniki so preračunljivo čakali do leta 1944?Nekaj dni pred 20. julijem pa je bila v Nemčiji aktualna še ena filmska produkcija, ki se vsebinsko navezuje na dogodke 20. julija 1944. Kratki dokumentarec televizijske hiše ZDF, vključen v magazinsko oddajo Frontal 21, je sprožil skoraj tolikšne polemike kot Cruisov zloglasni projekt. Prispevek avtorja Jürgena Naumanna je namreč poskus spodbijanja moralne avtoritete uporniške skupine okoli grofa von Stauffenberga in Henninga von Tresckowa. Posebej slednjega, ki velja za političnega voditelja zarote, Naumann obtožuje, da je že mnogo pred izpeljavo načrta vedel za množične poboje Judov in drugih režimu nevšečnih subjektov. Podobno naj bi veljalo tudi za druge atentatorje, ki naj bi se za izpeljavo umora Adolfa Hitlerja odločili šele v trenutku, ko je bilo jasno, da bo Hitler slej ko prej uničen. Razmere na frontah so bile leta 1944 že takšne, da noben poznavalec vojaške taktike in tehnologije ni mogel več pričakovati nemške zmage.
Pogrevanje že znanih zgodovinskih dejstev
Morda bi kdo Naumannov prispevek želel označiti za dobrodošlega, saj sledi zavezi vsakega zgodovinarja, in sicer iskati resnico in se izogibati čaščenju na pol mitoloških zgodovinskih osebnosti. Pa vendar se ni mogoče znebiti občutka, da je šlo Naumannu predvsem za senzacionalnost. Podatki v dokumentarcu, katerega temeljno vprašanje je: "Kdo so bili oficirji, ki 'Bundeswehru' še danes služijo kot vzorniki?", namreč niso nikakršna novost. Nemški zgodovinar Christian Gerlach je namreč že leta 1995 pisal o dvoumni moralni drži atentatorjev. Svoje teze je v bolj ostrem tonu še enkrat zapisal leta 2004, čemur je sledila žgoča javna razprava nemških zgodovinarjev, in sicer v nemškem vodilnem zgodovinskem časopisu Vierteljahrshefte für Zeitgeschichte (Četrtletni zvezki za novejšo zgodovino).
Von Tresckow je poskušal že leta 1942
Več kot kritičnih glasov je bilo zagovornikov delovanja von Stauffenberga, von Tresckowa, Friedricha Olbrichta in drugih zarotnikov. Kot bistveno je bilo ovrženo dejstvo, da so prihodnji atentatorji poznali grozote, ki so se godile po zapovedi vodilnih nacistov. Ravno poznavanje in delna vključenost v te zločine sta bila namreč tisto, kar je te može, ki so v nacistični državi tudi sami zasedali pomembna mesta, naredilo za atentatorje. Napačno je tudi obtoževanje, da so čakali vse do leta 1944, ko so bili temelji nacistične države že načeti. Kot so zapisali tudi v časopisu Die Welt, je Henning von Tresckow že pred letom 1943 načrtoval več atentatov tako na Hitlerja kot tudi na Himmlerja, vendar so vse zarote propadle.
Von Tresckowe depeše v Berlin
Kljub vsemu pa dokumentarnemu prispevku tudi kritiki Naumannovega pristopa priznavajo, da ni popolnoma brez dokumentarne vrednosti. Naumann je namreč eden prvih avtorjev televizijskih dokumentarcev, ki je imel dostop do nedavno tajnih arhivov KGB-ja, zaradi česar prispevek poda nekaj zanimivih in do zdaj zares malo znanih podatkov o dogajanju na ruski fronti leta 1941 oziroma o von Tresckowi vlogi v zvezi z dogajanjem v Rusiji. Von Tresckow naj bi tako že ob začetku bojev na ruski fronti izvedel o množičnih pobojih v Belorusiji. On naj bi bil tisti, ki je v prestolnico posredoval sporočilo Arthurja Nebeja, vodje paravojaške enote Einsatzgruppe B: "Judovske inteligence v Minsku ni več najti." Nekaj tednov pozneje, natančneje 25. avgusta 1941, je sledilo sporočilo, "da je praksa likvidacij, ki jo izvaja varnostna policija, nedvomno human poseg".
V zvezi s temi dogodki prispevek Jürgena Naumanna predstavi nekaj javnosti zares še nikoli pokazanih dokumentov, zaradi česar je njegovo delo (sicer dvomljive težnje) vendarle upravičeno. Kljub temu pa velja ob koncu še enkrat zapisati; ne glede na to, ali je nekatere člane zarotniške skupine vodilo koristoljubje, je vendar treba poudariti, da je obstajalo na tisoče Nemcev, ki so vedeli za grozodejstva, pa niso storili prav ničesar. Tudi tedaj ne, ko je bilo že slutiti skoraj neizbežen Hitlerjev poraz in ko bi smeli upati, da bodo z vključenostjo v politično zaroto koristili sebi in svoji družini.
Polona Balantič
Podatek, da so Tresckow, Boeselager, Stieff in drugi zarotniki vedeli za zločine, ni nov in sporen. Ravno nasprotno. Za številne od njih je bilo ravno to vedenje in to, da jih je Hitler hotel narediti za sokrivce, motiv za sodelovanje v opoziciji.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje