Takšni so ključni izsledki študije, ki jo je pripravil Slovenski filmski center v sodelovanju z raziskovalko Niko Gričar in ki kaže, da je slovenska filmska industrija v skoraj izključno moških rokah. Režiserke so se v samostojni Sloveniji podpisale pod le osem celovečernih igranih filmov, ki so nastali z državno pomočjo, ter dva celovečerna eksperimentalna filma in en dokumentarni film.

Kot je razvidno iz študije, se je v obdobju 2011—2017 delež vseh sofinanciranih celovečernih filmov z režiserko v primerjavi z obdobjem 1995—2010 še znižal, in sicer z 11 na 8 odstotkov. V letih 2011, 2012, 2016 in 2017 ni bil sofinanciran noben celovečerni film z režiserko (op. podatki ne vključujejo celovečernih prvencev). Pri prvencih je razmerje nekoliko boljše: v obdobju 2011—2017 je bilo sofinanciranih 11 prvencev režiserjev in 4 prvenci režiserk.

Prav tako tudi ne moremo mimo tega, da so režiserke najmanj uspešne na razpisih za celovečerne filmske projekte in razvoj scenarija, razmeroma uspešne pa so pri projektih za izvedbo prvencev in izvedbo avdiovizualnih del, so zapisali v SFC-ju. Ob tem dodajajo, da je bila v letih 2011–17 v Sloveniji med diplomanti na filmski in televizijski režiji približno ena tretjina žensk, prav toliko jih je v registru samozaposlenih v kulturi s statusom filmske režiserke (32 %) na pristojnem ministrstvu.

Izsledke študije so predstavili na posvetu v okviru Festivala dokumentarnega filma. "Slovenski filmski center se z raziskavo, ki je prva tovrstna pri nas, dejavneje priključuje evropskim in nacionalnim pobudam za uravnoteženo zastopanost obeh spolov. Eurimages, evropski sklad za filmske koprodukcije, je februarja letos na festivalu v Berlinu predstavil Strategijo za enakost spolov v evropskem filmskem sektorju 2018–20, katere cilj je doseči razmerje 50 : 50 zastopanosti obeh spolov na področju filma," je ob tem dejala direktorica SFC-ja Nataša Bučar.

Gre za enakopravnost v družbi nasploh
Po mnenju režiserke Hanne Slak je vprašanje enakopravnosti spolov v avdiovizualnem sektorju ključnega pomena za enakopravnost v družbi nasploh. Kot je dejala, je, čeprav filmske šole zapušča enako število avtoric in avtorjev in čeprav se javne finance napajajo iz davkov državljanov ne glede na spol, samo petina javnih financ, glavnega vira za financiranje avdiovizualnih vsebin v Evropi, namenjena projektom žensk. "Posledice so izguba polovice talentov, v katerih šolanje smo vlagali, premalo pestra konkurenca, monolitnost vsebin, ponavljanje istega vzorca pri interpretaciji družbe."

Maja Weiss, prva režiserka, ki se je podpisala leta 2002 pod slovenski film (istega leta je nastala še Slepa pega Hanne Slak), pa dejala: "Če ne bi bilo feministov, ki so razumeli vprašanje spola in končno odprli in pridržali vrata ženskam s projekti v boju za enakopravnost znotraj slovenskega filmskega sektorja, bi bili še vedno na samem začetku, kljub ženski vztrajnosti, borbenosti, pridnosti in nadarjenosti." Kot je dejala, je leta 2005, po več kot 60 letih moškega vodenja, postala prva izvoljena predsednica Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, a so bili zato zaslužni moški kolegi, kajti, kot pravi "ženske mi niso mogle odpreti vrat, ker takrat, ̎na vseh teh začetkih ̎, niso bile na pozicijah moči in odločanja."

Predstavnica mlajše generacija režiserk Urša Menart je poudarila, da "enakosti spolov v filmskih poklicih ne bo, dokler razmere za delo ne bodo ugodnejše za filmarke in filmarje, ki so tudi starši. Žal pa tudi ugodnejših delovnih razmer ne more biti, dokler se naši proračuni ne bodo dvignili na raven, primerljivo z drugimi državami EU-ja." Sonja Prosenc pa dodala: "Spike Lee je o prisotnosti temnopoltih filmskih avtorjev izjavil, da morajo sami nadzorovati svojo podobo, saj je film močan medij, zato ne smejo dovoliti, da jim drugi definirajo eksistenco. Logično se zastavlja vprašanje, kako pomembno je, da podobo žensk v filmih oblikujejo ženske."