Košarkar naj bo je zgodba o lenem, nerodnem, vedno lačnem in neskončno visokem Ranti (tako velik, da bi lahko žirafam kravate zavezoval), ki se mu življenje postavi na glavo, ko ga nekega dne učitelj telovadbe Salta povabi v košarkarsko ekipo. Foto: Kolosej / Fivia
Košarkar naj bo je zgodba o lenem, nerodnem, vedno lačnem in neskončno visokem Ranti (tako velik, da bi lahko žirafam kravate zavezoval), ki se mu življenje postavi na glavo, ko ga nekega dne učitelj telovadbe Salta povabi v košarkarsko ekipo. Foto: Kolosej / Fivia
Košarkar naj bo
Na četrtkovi premierni projekciji v Cankarjevem domu je občinstvo film sprejelo s stoječimi ovacijami. Foto: Kolosej / Fivia
Košarkar naj bo
Film, ki je svetovno premiero doživel v Sarajevu, je vključen tudi v uradni tekmovalni program letošnjega Festivala slovenskega filma, ki bo od 12. do 16. septembra potekal v Portorožu. Na redni spored kinematografov Košarkar naj bo! prihaja 14. septembra. Foto: Kolosej / Fivia

Seveda so takšna razmišljanja povsem zgrešena in neutemeljena, saj ne upoštevajo temeljne resnice – dejstva, da sta prav kultura in ustvarjalnost poglavitni vir nekaterih temeljnih vrednot: človekovega dostojanstva, ljubezni, resnice … Skratka tistega, kar pomeni "biti človek".

Morda se bo komu zazdelo, da sem s tem uvodom v zapis o novem slovenskem filmskem delu, mladinskem "filmu o odraščanju" Košarkar naj bo Borisa Petkoviča, kolosalno zašel. A drznil bi si reči, da ni tako. Petkovičevo delo nam namreč ponuja nadvse posrečen primer "koristnosti nekoristnega", če si izposodimo to krasno besedno zvezo Nuccia Ordina (iz knjige istega naslova).


Televizijski celovečerec je posnet po enem najbolj priljubljenih knjižnih del za mlajše občinstvo, tj. po romanu Primoža Suhadolčana Košarkar naj bo iz leta 1994, za katerega je kar petkrat dobil nagrado moja najljubša knjiga. Gre za eno od tistih del, ki ne samo, da se zna približati mladim, pač pa jim prek duhovite, a tudi resne ter preproste, a prav tako večplastne zgodbe o "drugačnem" fantu, ki s športom vendarle najde svoje mesto v družbi, posreduje tudi nekaj osnovnih vrednot. Petkovičev Košarkar naj bo, v žanrskem pogledu mladinski film o odraščanju, je po duhu pravzaprav mlada in igriva, a tudi resna pripoved o temah, kot so prijateljstvo, sprejemanje drugačnosti in "poplačilo" za predanost tistemu, v kar verjameš.

In prav takšna dela, filmi, ki s svojim sporočilom dejansko nagovarjajo svoje ciljno občinstvo in mu približajo vrednote, o katerih govorijo, pri tem pa nikoli ne preidejo k pridigi ali pokroviteljskem podučevanju, so ključna pri oblikovanju rodu, ki naj bi postal prihodnost in temelj naše družbe.

Seveda pa to niso edine odlike Petkovičevega filma. Po Vojnovićevem Čefurji raus! in Niki Slobodana Maksimovića je pred nami znova delo, ki se lahko pohvali, da je v filmske podobe preneslo vso dinamiko in privlačnost športne dejavnosti. Prav tako pa ga lahko označimo za eno od tistih del, ki se ne boji prikaza tudi malce nadrealističnega in ne povsem ukrotljivega duha mladih. Skratka: izvrstna, dinamična, duhovita, iskrivega in iskrenega duha polna filmska pripoved, ki je preprosto ne gre zamuditi.