Po Krogih Srdana Golubovića in Obrambi in zaščiti Boba Jelčića, ki smo ju lahko v Ljubljani videli v okviru nedavnega festivala Liffe, zdaj na platnu Kinodvora gostuje še ena (po)vojna zgodba z območja nekdanje Jugoslavije. S koprodukcijskim filmom Halimina pot režiserja Arsena Ostojića, ki je bil po zadnjem štetju ovenčan že s 27 festivalskimi nagradami, se Hrvaška letos poteguje za nominacijo za tujejezičnega oskarja. Da pri tem morda ni čisto brez možnosti, dokazujejo vsebinske primerjave filma s pretresljivo kanadsko dramo Žensko, ki poje (v izvirniku: Incendies), ki je pred nekaj leti nominacijo tudi dobila.
Film je nastal v hrvaško-bosansko slovenski koprodukciji; Filmski Centar Srbije je sodelovanje (iz po ogledu filma razumljivih razlogov) pri projektu zavrnil. Še več: Halimine poti niti na festivalih niti v rednem sporedu v Srbiji in v srbskem delu Bosne ne predvajajo. Na podoben odgovor je Ostojić pri iskanju sredstev naletel v Nemčiji: razložili so mu, da imajo gledalci "že vrh glave bosanskih zgodb".
(Žal) neizmišljena zgodba
Prva različica scenarija je obstajala že pred osmimi leti, a je zaradi nenadne smrti prvotnega režiserja - Benjamin Filipović je leta 2006 umrl zaradi infarkta - obležala v predalu. Ostojić, ki je bil od samega začetka eden izmed producentov, se je nanjo spomnil pred približno petimi leti in pomislil, da bi bil nemara kos tudi režiji. Scenarij Feđe Isovića (Lepo urejeni mrtveci) je navdahnila resnična zgodba o paru, ki je neuspešno iskal posmrtne ostanke svojega sina Emirja, ki je bil ubit in najverjetneje v skupinski grobnici pokopan leta 1993. Ker je bil Emir posvojen, njegova starša pri iskanju seveda nista mogla pomagati s svojima vzorcema DNK, fantova biološka mati pa pri vsem skupaj ni hotela sodelovati. Na koncu je vzorec DNK prispevala njena sestra, pokop Emirjevih posmrtnih ostankov pa je bil le pet dni pred premiero Halimine poti na puljskem filmskem festivalu.
Filmska zgodba, ki se resnične drži le v izhodišču, je nelinearno razlomljena na tri časovne ravni, med katerimi Ostojić preklaplja skoraj nevidno, a za gledalca še vedno razumljivo. Najdlje v preteklost gremo na samem začetku: leta 1977 se v samem srcu Bosne "Turkinja" Safija (Olga Pakalović) zaljubi v Slavomirja (Mijo Jurišić). Jasno ji je, da bi jo njen "babo" (Mustafa Nadarević) ubil - ne zato, ker je noseča, ampak zato, ker je noseča z "Vlahom", torej Srbom, pa čeprav le iz sosednje vasi. Ko se o ljubezni med muslimanko in Srbom razve, je Slavo prisiljen zbežati v Nemčijo, da ga Safijina družina ne ubije, ona pa njunega novorojenca Mirzo odda svoji teti, Halimi (Alma Prica), ki sama ne more imeti otrok.
Dvajset let pozneje, pet let po koncu vojne, Halima v svoji skromni hišici žaluje za možem in sinom. Ko ji iz laboratorija sporočijo, da so našli ostanke njenega moža, ne pa tudi sina, ji je jasno, da Mirze ne bo našla brez pomoči Safijinega vzorca krvi; njena nečakinja je medtem s Slavom pobegnila na srbsko stran in začela novo življenje, povsem odrezano od svoje družine, starih ran iz preteklosti pa ni več pripravljena odpirati.
V samem srcu te družinske melodrame je še dodaten zaplet, ki celotni peripetiji daje pridih starogrške tragedije s fatalističnim koncem, zaradi katerega je bil režiserjev poziv pred projekcijo, naj "pripravimo robce", več kot upravičen. O tem, da je zgodba - kljub zelo specifičnim kulturnim in zgodovinskim okoliščinam - univerzalna, priča podatek, da jo menda enako razčustvovano spremljajo občinstva po vsem svetu.
Film, v katerem Alma Prica in Olga Pakalović kot materi istega otroka poosebljata kolektivno bolečino v vojni razklanega naroda, odlikuje fotografija Slobodana Trninića, ki skopo bosansko pokrajino (še posebej v segmentih iz sedemdesetih) obleče v estetizirano patino nostalgije. Res je sicer, da je Bosna sedemdesetih v tem filmu popolnoma enaka Bosni leta 2000, vprašanje pa je, ali gre pri tem za lenobo scenografije ali za komentar dejanskega stanja.
V vsestransko odlični igralski zasedbi poleg Price izstopajo še Miraj Grbić, Daria Lorenci in vedno odličen Mustafa Nadarević. Manjšo vlogo strokovnjaka, ki s hladno učinkovitostjo zahodnjaškega birokratskega sistema prenaša vesti o ostankih mrtvih sorodnikov, ima v filmu tudi Sebastian Cavazza.
Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje