Zlata palma bo v roke srečnega nagrajenca/ke romala že jutri, vendar pa na obzorju še vedno ni jasnih favoritov, ki bi jim kritiki pripisovali prejetje prestižne nagrade. V svetovljanskem francoskem letovišču sicer vlada napetost, vendar se je po obetavnem začetku festivalska vročica že kar malce razkadila.

Največje breme leži na režiji in njenem predsedniku Seanu Pennu, kajti izbrati morajo med filmi, ki so se izkazali za precej mlačne, brez potrebnega zlitja močne zgodbe in umetniške tankočutnosti.

Mlačni filmi, brez umetniške vrednosti?
Deset festivalskih dni je prineslo 22 filmov, ki se potegujejo za zlato palmo. Če je soditi po napovedih se nagrade lahko nadejajo superzvezdnik Clint Eastwood (Changeling), njegov turški kolega Nuri Bilge Ceylan (Uc maymun) ali brata Dardenne (La silence de Lorna), ki sta palmo že prejela leta 2005 za film Otrok. Mogoče pa se bo med nagrajenci spet znašel Wim Wenderes, katerega film Palremo Shooting bodo v tekmovalni sekciji predvajali zadnjega.

Precej pripomb si je prislužil film Che, portret južnoameriškega revolucionarja Ernesta Che Guevare, ki ga je režiral Steven Soderbergh, glavno vlogo je odigral Benicio Del Toro. Del Toru priznavajo igralski dosežek, vendar pa je glavni lik že v osnovi predstavljen površno in brez pozitivnih predstavitev Chejeve osebnosti, predvsem pa naj bi bil štiri ure trajajoč film preveč dolgovezen in predrag. Film je še eden tistih, ki se poklanjajo kultnemu revolucionarju.

Zahteva po politični angažiranosti
O zmagovalnem filmu in merilih žirije je Sean Penn spregovoril že na začetku festivala. Napovedal je, da bodo iskali zmagovalca, ki se zaveda v kakšnih političnih razmerah živi. Žirija v Cannesu torej išče politično zavednega filmskega umetnika, ki je v zgodbo svojega filma uspešno vpletel lastno zavedanje (in mnenje) svetovne politične situacije.

To zahtevo po povezavi politike in filma so izpolnili predvsem protivojni animirani dokumentarni film Waltz with Bashir (Valček z Baširjem) izraelskega režiserja Arija Folmana, drama o neapeljski mafiji Gomorra Italijana Mattea Garroneja in družinska zgodba o spletnem terorju Adoration (Oboževanje) Atoma Egoyana iz Kanade.

Grozote sveta
Folmanov film Valček z Baširjem s pomočjo likov klasičnega stripa je rekonstruiral vojne travme izraelskih vojakov, ki se jim v sanjah in halucinacijah prikazujejo v podzavest odrinjeni doživljaji ob pokolu palestinskih civilistov. Iz resničnih dogodkov izhaja tudi Gomorra, ki se opira na raziskovanja uspešnega pisatelja Roberta Saviana. Film se zavestno odvrača od poveličevanja mafijske romantike (ki je silno zanimiva za hollywoodske ustvarjalce) in prikazuje dno organiziranega kriminala - revščino in brezperspektivnost, ki se srečujeta z brutalnostjo in pohlepom.

Realistična podlaga
Možnosti pripisujejo tudi Jean-Pierru in Lucu Dardennu, ki sta že dvakrat prepričala žirijo; leta 1999 s filmom Roseta o 17-letnem dekletu, ki z alkoholično materjo živi v parku, in leta 2005 s filmom Otrok, o najstniškem očetu, ki proda lastnega otroka, potem pa ga želi nazaj. Tokrat sta se belgijska brata lotila priseljenske tematike s filmom La silence de Lorna, ki pa naj ne bi izžareval realizma njunih prejšnjih del. Mnogi se sprašujejo, če bo k svoji zbirki odličij pridal zlato palmo Clint Eastwood.