V ožji izbor se je uvrstilo šest umetnikov: Adham Faramawy, Georgina Starr, Guy Oliver, Jasmina Cibic, Larry Achiampong, Sophia Al-Maria, na koncu pa se je nagrade v torek razveselila v Londonu delujoča slovenska umetnica. Nagrado je prejela za več del, med njimi je tudi film Darilo (The Gift), v katerem se posveča političnemu obdarovanju s kulturo in vlogi tovrstnih darov v nacionalnih in političnih strukturah v času evropske krize v 20. stoletju.

Čudovito posnet film, v katerem se prepletata tudi glasba in ples, kot piše Guardian, je postavljen na lokacije, ki so bile tudi same politično darilo: stavba Oscarja Niemeyerja za francosko komunistično stranko v Parizu, stavba Združenih narodov v Ženevi in Palača kulture in znanosti v Varšavi, ki je bila dar Josipa Stalina. Kot navaja Guardian, Darilo pripoveduje zgodbo o tekmovanju v oblikovanju enega kosa umetnine, ki bi "držal skupaj narod", kot pravi eden od sodelujočih v filmu, ki bi pokazal, "kdo smo in kdo želimo biti". V filmu umetnik, inženir in diplomat predstavijo svoj primer štirim sodnikom, ki tehtajo, kaj umetnost pomeni posamezni državi, kaj take vrste darilo kulturi pomeni za naslednje generacije in kakšne obveznosti pridejo s takšnim darilom. Kot pove eden od sodnikov: dinamika v kulturi in filmu ustvarja dinamiko v narodu.

V prejšnji filmski trilogiji z naslovom Nada je slovenska umetnica, ki deluje na področjih performansa, instalacije in filma, raziskovala področje ikonične arhitekture in nacionalne identete, pri čemer se je znova oprla na ključne trenutke v evropski zgodovini 20. stoletja.

Kot začne članek novinar Guardiana, se zdi, da je prisoten črni humor vsakič, ko se Jasmina Cibic pripravlja na razstavo svojih del v kateri od evropskih držav. "Odpuščajo številne direktorje muzejev, zato je krožila šala, da bo moja razstava zadnja v karieri tistega direktorja muzeja, kjer razstavljam," je dejala z grenkim nasmehom.

V pogovoru za britanski časnik je delila tudi svoje razmišljanje o zelo slabih razmerah za kulturne ustvarjalce na Madžarskem in Poljskem, kjer desne vlade napadajo kulturo, odpuščajo direktorje muzejev in ravnatelje gledališč, s svojimi potezami utišajo pisatelje in pritiskajo na galerije. Kot pravi, pa so tudi v Združenem kraljestvu nagnjeni k populističnemu nacionalizmu, kar je na svoji koži izkoristila tudi sama. Po brexitu je izgubila več angažmajev za razstave v angleških muzejih. "Povedali so mi, da bodo prenovili programe, da bo bolj ustrezalo lokalnim in nacionalnim interesom. Glede na naravo mojega dela to res ne bi moglo biti bolj bizarno," je dejala.

Kako lahko ideologija ugrabi kulturo?

Umetnica, ki je med drugim leta 2013 zastopala Slovenijo na 55. mednarodnem likovnem bienalu, navdih za svoje delo črpa v krizah evropske identitete v 20. stoletju, med drugim preučuje, kako lahko kulturo ugrabi ideologija. V zadnjih delih se je osredotočila na idejo "kulturnih daril", kot so stavbe, glasbeni instrumenti ali druga umetnost –kaj pomenijo vladajoči oblasti, kako lahko pomagajo graditi kulturno identiteto in kako krepijo nacionalizem.

Odnos med politiko in kulturo v politične namene je začela intenzivneje preučevati po svoji razstavi v Benetkah pred osmimi leti. "V tistem času smo že čutili, da se prebuja novi nacionalizem v vzhodni Evropi. Osredotočila sem se le na lokalne specifike slovenskih ikon, uspešnih in propadlih." Pri postavitvi razstave v Benetkah z naslovom Za naše gospodarstvo in kulturo je izhajala iz tematskega okvira bienala Enciklopedične palače, z večplastno razstavo je raziskovala, kaj je tisto, kar državo predstavlja navzven.

Kot je še povedala v pogovoru za Guardian, jo je po tej razstavi še v večji meri pritegnilo preučevanje krize identitete Evrope, "ker je to trenutek, ko se običajno vpokliče kultura, naj na neki način to popravi." Podobno kot v svoja druga dela je tudi v Darilo vpletla dele političnih govorov in debat, za kar je z ekipo dodobra prečesala arhive v več državah. Po lastnih besedah je želela z Darilom pogledati tudi "na našo odgovornost umetnikov na celotno situacijo. Kadar gre za naročena dela, je lahko reči: Naročen sem bil. Toda z idejo teh daril je na kocki veliko več. Do kam smo pripravljeni iti. Ker čistega denarja ni, nepolitični angažma ne obstaja. Kar koli naredimo, je politično."

V pogovoru se dotakne tudi odraščanja v nekdanji Jugoslaviji in implikacij njenega razpada, iz katerega se Evropa ni naučila nič, pa tudi posledic brexita, ki jih čuti sama, kar nekaj njenih prijateljev se je odselilo. Sama v Londonu živi že 20 let, v tem mestu pa ima tudi družino. Ko je izvedela za izid referenduma, je bila pretresena. Kot pravi, ji Jarmanova nagrada pomeni tudi potrdilo, da spada tja. Ob tem pa je izrazila zaskrbljenost predvsem za mlajše generacije. Prvič je opazila, da se zdijo študenti, ki jih poučuje, depresivni glede svojih možnosti. "Če ni tega internacionalizma, tega mešanja, potem bomo močno nazadovali."

Njen naslednji projekt je priprava razstave na Novi Zelandiji.

Spodaj si lahko pogledate pogovor po razglasitvi s finalisti in zmagovalko Jasmino Cibic.