Nemška televizija ARD je ta teden predvajala dokumentarni portret najmočnejšega moža v Rusiji. Film Ich, Putin v režiji Huberta Seipla Nemci oglašujejo kot "intimen portret", kakršnega o Putinu ni posnel nihče, sploh pa ne kak zahodnjaški novinar, ki bi imel popolnoma proste roke pri montaži.
"Uradni poročevalci iz Kremlja", skupinica pazljivo izbranih novinarjev, ki Putina spremljajo na njegovih pojavljanjih v javnosti, so bili po poročanju nemškega Spiegla vidno ljubosumni, ko je premier tako netipično prost dostop do sebe dovolil tujcu; Seipel je imel pri intervjujih menda dovoljenje, da lahko sprašuje o čemer koli, razen o portretirančevem zasebnem življenju.
Režiser je uspel, še piše Spiegel, vzpostaviti zavidljivo raven zaupnosti s premierjem, obenem pa ne prestopi v njegov tabor. Še več: uspelo mu je videti skozi fasado, ki jo Putin predstavlja javnosti. Za krinko močnega in samozavestnega moža opazi tudi šibko plat in žalost zaradi tega, da mora nenehno igrati isto vlogo.

Dve leti "na čakanju"
Seipel, ki ima z dokumentarci o kompleksnih političnih temah veliko izkušenj (med drugim je posnel film o vojni na Kosovu), se je na snemanje pripravljal dve leti in pol. Hkrati je na Kremelj naslavljal uradna pisma in do premierja skušal priti s pomočjo enega izmed njegovih zaupnikov. Dolgi dve leti je moral čakati, preden ga je Putin povabil na obisk.
Sam tudi, kadar je v družbi
Na osrednje vprašanje filma - Kako je biti Vladimir Putin? - Seiplov film odgovarja: osamljeno. V enem izmed prizorov Putin ponoči v prazni dvorani vadi hokej na ledu. V drugem navsezgodaj zjutraj plava v bazenu; družbo mu dela samo njegov labradorec Koni. Sam je tudi, kadar ni sam: ko hokej na ledu igrajo v skupini (ekipa njegovih varnostnikov proti ekipi varnostnikov predsednika Medvedjeva), med predahi v kotu sedi sam. Vtis, ki ga gledalec dobi ob filmu, je, da je Putin, pa naj bo to na uradnem zasedanju ali na lovskem izletu s prijatelji v Sibiriji, vedno nepremostljivo ločen od drugih ljudi.
Premier hoče javnosti kazati podobo žilavega, možatega 59-letnika v dobri kondiciji, ki je čisto nasprotje Jelcina in njegovega vdajanja pijači. A v nemškem dokumentarcu je Putin vse kaj drugega: predvsem suženj napornega in duhamornega upiranja pešanju telesa.
Seipel pravi, da si Putin "želi, da bi ga razumeli, a ne razume, zakaj ga ne". Nemca je bolj kot državnikova politična strategija zanimala njegova osebnost. Portretiranec se izriše kot pameten, prilagodljiv in, če je treba, brutalen "otrok ulice", ki se je prebil na vrh, a se kljub temu ni zlil z elito. Primer: na večer slavnostnega odprtja prenovljenega ruskega ponosa, gledališča Bolšoj, se Medvedjev nastavlja fotografom v častni loži. Putin na ledeni ploskvi sam vadi hokej.
Novinarji načeloma niso ravno Putinovi najljubši ljudje. "Nagnjen je k teorijam zarote in prepričan je, da se da vsakega novinarja kupiti," razlaga zgodovinar in tv-novinar Nikolaj Svanidze. Februarja je tako na srečanju z novinarji javno okaral urednika radijske postaje Echo Moscow, Alekseja Venediktova, češ da "od jutra do večera po njem zliva gnojnico". Venediktov je bil le malo zatem s svojega mesta razrešen.
Zna biti všečen
Pri nemškem novinarju je seveda uporabil nežnejše taktike prepričevanja. Seiplu je dal vedeti, da ga ceni in da mu je simpatičen ter ga večkrat povabil na večerjo brez prisotnosti kamer. "Politično sva si svetlobna leta narazen in dolgo tudi nisem razumel, kaj ga žene. Vseeno pa ne morem trditi, da mi na človeški ravni ni bil simpatičen," priznava režiser.

Če znate nemško, si lahko del dokumentarca ogledate spodaj.