Na stolu pred slavnim švicarskim kiparjem, slikarjem in grafikom je sedel ameriški avtor James Lord, ki je z veseljem privolil v poziranje, za katerega je Giacometti najprej napovedal, da b trajalo nekaj ur, največ popoldne, na koncu pa se je razvleklo na 18 dni.

Portretiranec, tudi sicer avtor več biografij umetnikov (Giacomettijeve seveda in tudi Picassove), se je zavedal, kakšen privilegij ga je doletel; ne samo, ker bo njegovo podobo ovekovečil eden najbolj cenjenih umetnikov 20. stoletja, ampak ker bo v teh nekaj dneh dobil edinstven vpogled v ustvarjalčev atelje, proces njegovega dela in toka njegovih misli. Izkušnje ni zadržal zase, ampak jo najprej delil v pismih prijatelju v New Yorku, nato pa prelil v drobno knjigo, ki je bila leta 2017 igralcu, režiserju in scenaristu Stanleyju Tucciju navdih, da po njej posname film Zadnji portret (Final Portrait), ki ga lahko nocoj ob 21.00 ujamete na 2. programu Televizije Slovenija.

Ključnima osebama pred in za platnom pripada tudi glavnina filma, ki se v glavnem odvija v umetnikovem pariškem ateljeju, dokaj dosledno povzetem po tem, kar poznamo iz ohranjenih fotografij, v njem spremljamo izmenjujoče se tiho zrenje in razpravljanje o umetnosti, življenju in smrti med Geoffreyjem Rushom v vlogi Giacomettija in Armiejem Hammerjem kot portretirancem Lordom.

Okolje dogajanja se le redko prestavi iz ateljeja, polnega prepoznavnih slokih skulptur; včasih v restavracijo ali pa bližjo kavarno, kjer si umetnik privošči svoj značilni obrok dveh trdo kuhanih jajc, dveh rezin kuhane šunke, dveh kozarcev rdečega vina in dveh velikih skodelic kave. Tudi likov, ki se v teh 18 dneh vpletejo v pripoved, je malo, z izjemo natakarja gre za ključne osebe Giacomettijevega življenja tistega obdobja – Diega, umetnikovega brata, pomočnika, modela in najtesnejšega prijatelja (igra ga Tony Shalhoub), žene Annette Arm (Sylvie TestudI) in ljubice Caroline (Clémence Poésy), na kratko pa se pojavi tudi precej pomembna osebnost likovnega prizorišča moderne umetnosti – Pierre Matisse (James Faulkner), najmlajši sin znamenitega slikarja, galerist marsikaterega velikega umetniškega imena.

Portret, ki ga je v dobrih dveh tednih Giacometti vendarle končal, je postalo eno njegovih najbolj znanih del na platnu, ne le zato, ker gre za pozno delo, v katerem je ob koncu življenja ujel neke vrste povzetek razvoja svojega dotedanjega ustvarjanja, ampak je k odmevnosti prispeval tudi Lordov zapis o nastajanju slike. Danes smo mu hvaležni za vestno beleženje vsega, kar je opazil, za zapisovanje umetnikovih misli in predvsem fotografiranje vseh vmesnih stopenj portretov, ki jih je nikoli zadovoljni Giacometti vedno znova prekril s svetlosivim nanosom, da je lahko začel znova. "Nemogoče je. Ne vem, kako kar koli narediti. Veš kaj: še kak dan ali dva bom obdeloval sliko, in če ne bo nastalo nič dobrega, se bom za vselej odpovedal slikarstvu."

Zadnji portret je upodobitev notranjih bojev uveljavljenega umetnika, ki ga sloves ni rešil dvomov, s katerimi se je spopadal verjetno že na začetku likovne poti. Portret je nastajal v letu 1964, ko je bilo umetniku 62 let, in je že nekaj časa živel življenje prepoznavnega, cenjenega umetnika, ki so ga želeli ves čas obiskovati kustosi, kritiki, zbiralci, trgovci, novinarji, galeristi in radovedneži. Deset let pred tem ni imel take gneče okoli sebe. Vendar Giacomettiju sloves ni pomenil nujno potrditev stopanja po pravi likovni poti. "Ni večjega razloga, da začne človek dvomiti o sebi, od uspeha," pravi umetnik, ki modelu pred seboj prizna, da je vsako leto manj prepričan v svoje slikarstvo.

Tako Lordov nekaj več kot sto strani dolg zapis A Giacometti Portrait (Giacomettijev portret) kot film (le da ta z nekoliko bolj dramatično linijo) pokažeta na eni strani precej značilno, že v stereotip prešlo podobo velikega umetnika, melanholika, skeptika, večnega nezadovoljneža in nergača, obenem pa moža, neverjetno razgledanega in inteligentnega, genija, ki mu vsi okoli njega podredijo ne le nekaj dni kot v Lordovem primeru, ampak celo svoje življenje, mu vedno znova spregledajo vse okrutnosti in samovoljna početja. V resnici je to v zgodovini umetnosti ničkolikokrat videna zgodba velikih umetnikov in manjših satelitov, ki krožijo okoli njih. "Kaj je nekaj dni ali celo tednov v primerjavi z brezčasnostjo," je razmišljal Lord, potem ko je še enkrat zaradi portretiranja prestavil letalo domov.

A Lordov popis teh 18 dni prinaša še nekaj. Na eni strani vedno dragocena umetnikova razmišljanja o sodobnikih in starih mojstrih, referencah, pri katerih se zgleduje. Tako omeni Ingresa, ki je po njegovem edini zares znal končati portret, nekaj, kar sam vidi kot nemogočo nalogo. Med mojstri, ki jih je najbolj občudoval, je bil Cézanne, ki sicer nikoli ni zares ničesar končal, šel najdlje, kot je mogel, in opustil delo. "To je ta strašna reč: bolj ko se posvečamo sliki, bolj nemogoče jo je končati," je dejal Lordu ob prvih dneh njunega druženja.

Ingresove portrete sicer primerja z neke vrste nadomestkom za fotografijo, v smislu podobe, ki jo je bilo takrat še treba ustvariti z roko, saj ni bilo drugega načina, potem pa je to prevzela fotografija. "A danes to nima nobenega pomena. Fotografija je tam, to je pa tudi vse," je razmišljal o izzivih podobe 20. stoletja, ko sta akademska realistična upodobitev in mimezis izgubili svojo vlogo. Nemogoče je portretirati tako od blizu, pravi, in van Eyck je gotovo sedel dlje stran, ko je naslikal Moškega z rdečim turbanom. "Res tako mislite?" ga vpraša Lord. "Slika je tako podrobna, da bi se mi zdelo, kot da je moral sedeti zelo blizu modelu." Vendar Giacometti je gledal drugače: "Detajli so nam bolje vidni z razdalje. Prav tako barva. Prepričanje, da je treba biti blizu, je lažno," mu odgovarja. "Sploh pa, van Eyck v resnici ni tako dober, kot sem sprva mislil. Bizantinci so neznansko boljši."

In zares je v končnem portretu Jamesa Lorda zaznati odmev bizantinske umetnosti, tiste frontalne postavitve cesarskih figur, ki nas s podobno osredinjenimi očmi zrejo z zlatih mozaikov, ali pa fajumskih portretov, ki navsezadnje začenjajo linijo portreta. Pred nami ni več konkreten portretiranec, ampak podoba človeka kot takšnega, kar je navsezadnje lastno vsem Giacomettijevim figuram, zlasti tistim manieristično razpotegnjenim, slokim pojavam, ki kljub oprijemljivosti kiparskega materiala kot gibajoče se sence opominjajo na svojo eksistenco.

A Lordov zapis tudi ni samo zgodba o samem portretu, ampak tudi o tistem, ki je sedel na stolu pred umetnikom, zdaj pa zre v nas, a skoraj pozabimo na njegovo vlogo, se spremeni v objekt, skozi katerega interpretiramo umetnikovo vizualno misel. "Zdaj vsaj vem, kako se je počutila Cézannova žena, ko je na koncu portretiranja rekla: Počutila sem se kot jabolko," slišimo v filmu izreči Armieja Hammerja. Vendar Lord je v zapisu v resnici želel poudariti nekaj popolnoma drugega.

Ko se je ob vendarle končanem delu zahvalil umetniku, mu je ta dejal, da po tem ni potrebe, saj sta sliko delala oba. "Zares sem čutil, da je bila moja participacija na neki način aktivna. Nisem se počutil kot navadno jabolko, kot temu reče Madame Cézanne," razmišlja Lord. In Giacometti, ki se zaveda vložka portretiranca, mu pritrdi. "Seveda ne. Model je zelo pomemben. Yanaihara in Caroline glede tega enako občutita kot ti, da je torej poziranje aktivna participacija pri delu. Tudi lahko ni. Tega se zavedam."

Giacometti je Lordu na koncu portret podaril: "Raje vidim, da ga imaš ti kot neki tujec." Umetnik in pisatelj sta ohranila prijateljski stik tudi potem, ko je pisatelj zapustil Pariz. Redno sta si pisala, dokler ni Giacometti dve leti pozneje umrl. James Lord je dočakal 86 let in umrl leta 2009.