Kanadska režiserja Debbie Melnyk in Rick Caine se imata za "progresivna demokrata" in se s politiko Georga Busha niti pomotoma ne strinjata. In zakaj se morata zadnje čase tako pogosto opredeljevati? Ker se v svojem novem dokumentarcu, Manufacturing Dissent, ki so ga premierno predstavili na edinburškem festivalu, na DVD-ju pa bo izšel oktobra, pošteno lotita ikone boja za demokratsko opozicijo vladi, Michaela Moora. Pod drobnogled ne postavljata le njegovega značaja in delovnih navad, ampak se tudi sprašujeta, ali najuspešnejši režiser dokumentarcev vseh časov nemara nima nekam oholega odnosa do lastnega žanra.

S filmi Roger & Me, Bovling za Columbine in Fahrenheit 9/11 Michael Moore ni le zaslužil več kot 100 milijonov dolarjev in popeljal dokumentarcev na sezname najbolj gledanih filmov, ampak si je nakopal tudi lepo število sovražnikov. To dokazujejo tudi filmi, kakršna sta bila Michael Moore Hates America in Celsius 41.11, iz katerih veje izrazito republikanska politična drža. Melnykova in Caine sta se zadeve lotila drugače: navdušena nad Moorovim zahvalnim govorom na podelitvi oskarjev in njegovim nasrotovanjem napadu na Irak sta sprva nameravala posneti le 'standardno' biografijo za kanadsko televizijo. A kmalu se je zapletlo ...

Ironičen obrat usode
Ena glavnih značilnosti Moorovih filmov je neuspešni lov na intervju: režiser se s kamero pojavi v glavnem štabu korporacije, torej na delovnem mestu pomembneža, ki ga hoče intervjuvati, a se praviloma ne more prebiti mimo razdraženih tajnic in asistentov, češ da bi se bil moral dogovoriti za sestanek. Morale zgodbe niti ni treba posebej poudarjati: velike 'živine' nimajo časa za malega človeka.

No, tudi Melnykova in Caine sta se v ironičnem obratu znašla v enaki situaciji, le da je bil tokrat 'živina' sam Moore. Iz režiserjevih medijskih nastopov in del sta sklepala, da bosta imela opravka z dostopnim in priljudnim človekom, a sta že na začetku raziskav naletela na zid telesnih stražarjev, birokratskih ovir in ravnodušnosti.

Dve različici zgodbe
Daljšega intervjuja z Moorom (zdaj že nekdanja) oboževalca nista dobila, sta pa v film vključila več izjav njegovih nekdanjih sodelavcev in prijateljev, ki ga prikažejo v vse prej kot prijetni luči: možak je baje egomanijak in bahač, svoje dokumentarce pa naj bi včasih celo 'podprl' s kakšno izmišljeno epizodo. (Osrednja premisa filma Roger & Me je, denimo, bila, da Moore ni uspel priti do intervjuja z Robertom Smithom, predsednikom podjetja General Motors. Ta zdaj pred kamerami trdi, da STA se pogovarjala ... Moore to še vedno kategorično zanika.)

Ima tako dlakocepstvo sploh smisel?
Tudi če privzamemo, da imata Kanadčana prav, bi se dalo trditi, da je Moorovo delo vendarle kolosalnega pomena: osvetlil je pristranskost vseh ameriških medijev do vprašanja napada na Irak in posodil glas Bushevim nasprotnikom. Je res tako velika reč, če je pri tem njegov hiperbolični slog pokvečil kako dejstvo? Pa še kako, je prepričan Caine. "Režiserji dokumentarcev in novinarji moramo imeti pred seboj eno samo mantro: razkrivati laži, ne pa ustvarjati novih. Moore dela največjo škodo sam sebi - ko bodo ljudje ugotovili, kaj vse je popačil, bodo naredili križ tudi čez sporočilo filma."

Ana Jurc