Na začetku prejšnjega stoletja, ko se je v New Orleansu, temelječ na polifonijah in aritmičnih poudarkih, začel razvijati džez, pri nas o tovrstni glasbi še nismo vedeli nič. Pa vendar je počasi "prikapljala" do nas. Kakšne pa so bile poti, po katerih so "hodili" vplivi iz Amerike, pa bo odgovoril dokumentarni film Dišalo je po jazzu, ki bo na sporedu nocoj ob 21.45 na 1. programu Televizije Slovenija. Scenarij je napisala Ana Kajzer, film je režirala Katarina Šedlbauer.

Film Dišalo je po jazzu poskuša zgodovino slovenskega džeza ujeti v eno uro zgodbe o nadarjenih ljudeh in atraktivni glasbi, ki jo poslušamo še danes. Njena zgodba pa se začenja v času optimističnega razpoloženja družbe iz 20. let prejšnjega stoletja, ko sta nagel gospodarski razvoj in naraščajoča urbanizacija na Slovenskem povečala tudi željo po zabavi.

Le deset let prepozni
Ker so bili Slovenci zaradi ekonomskih povezav z zahodnim svetom v veliki meri seznanjeni s takrat sodobnimi smernicami glasbenega ustvarjanja, so se srečali tudi z ameriškim džezom in njegovimi različicami. V 30. letih se je džez uveljavil kot samostojna glasbena zvrst, k čemur sta najbolj pripomogla Hollywood in industrija plošč.

Prvi džezovski ansambel pri nas je v začetku 30. let ustanovil Bojan Adamič, Janko Gregorc je prvi v Ljubljani igral saksofon. Po drugi svetovni vojni je džez s Plesnim orkestrom Radia Ljubljana pod vodstvom Bojana Adamiča in potem Jožeta Privška razvil močno identiteto, v okviru katere so delovali legendarni mojstri džeza, kot so bili Ati Soss, Urban Koder, Borut Lesjak, Petar Ugrin in drugi. Jugoslovanski festival džeza na Bledu se je leta 1967 preselil v Ljubljano in postal Mednarodni jazz festival.