Von Sydow, ki se je 10. aprila 1929 v mestu Lund rodil v meščanski družini očetu etnologu, je tisti igralec, ki mu je pripadla čast, zaigrati v veličastnem prizoru, v katerem Smrt in srednjeveški vitez, ki po vrnitvi iz križarske vojne v domovini najde le trpljenje, opustošenje in norost, igrata šah. Gre seveda za prizor iz legendarnega Bergmanovega filma Sedmi pečat, za prizor, ki so ga večkrat interpretirali kot parafrazo človeškega življenja. Oglejmo si mnenje filmskega zgodovinarja Geralda Masta: "/.../ Vsi s smrtjo igramo šah in vsi moramo trpeti ves čas, ko smrt uganja to svojo šalo, in pri tem je edino relevantno vprašanje, kako dolgo bo ta igra trajala; to je odvisno od tega, kako dobri smo. Dobro igrati šah pomeni živeti, in to tudi pomeni, da ne sovražimo telesa in smrtnika, kot od nas zahteva Cerkev. O tem govori Bergmanova metafora."
Negativci, ki zamenjujejo očesa
'Igranje šaha' gre Maxu von Sydowu dobro od rok; morda tudi zato, ker je odličen igralec, ki je svojo spretnost dokazal z vrsto nenavadnih vlog. Med njimi je bilo več negativcev - v kar dveh filmih, v Posebnem poročilu (2002) in bondijadi Nikoli ne reci nikoli (1983), je igral glavnega negativca, ki je vključen v postopek zamenjave očesa - in tudi pomembnih resničnih osebnosti. Veliko priznanje si je tako von Sydow prislužil z upodobitvijo kontroverznega norveškega nobelovca in velikega podpornika nacizma Knuta Hamsuna (1996).
Vstop v ZDA z vlogo Jezusa
Edine nominacije za oskarja pa si Max von Sydow vendar ni prislužil s katerim od sodelovanj z Bergmanom ali s katero od velikih hollywoodskih produkcij, v katerih redni angažma si je prislužil po izjemni upodobitvi Jezusa Kristusa v zgodovinskem epu Največja zgodba vseh časov (The Greatest Story Ever Told, 1965) režiserja Georgea Stevensa. To priznanje je von Sydowu pripadlo za vlogo v zgodovinski drami Pelle osvajalec (1987). Gre za film, posnet po romanu danskega pisatelja Martina Andersena Nexøja, ki govori o dveh Švedih, očetu in sinu, ki v 19. stoletju emigrirata na Dansko, da bi si po smrti ljubljene žene in matere v novem okolju na novo uredila življenje.
Čeprav danes Maxa von Sydowa najbolj poznamo prav po vlogah v ameriških 'blockbusterjih' Izganjalec duhov, Konan barbar, Trije kondorjevi dnevi, Kremlinsko pismo, Flash Gordon, Dune in drugih, se je von Sydow, ki si je igralsko izobrazbo pridobil na kraljevi dramski akademiji v Stockholmu, dolgo upiral odhodu v ZDA. Tudi ko so mu ponudili vlogo glavnega zlikovca v filmu o Jamesu Bondu Dr. No, jo je zavrnil, in sicer tudi zato, ker je bil konec petdesetih in na začetku šestdesetih polno angažiran tako v skandinavskih filmskih kot tudi gledaliških projektih.
Dokler so na voljo spodobne vloge, ni govora o pokoju
K uspehu na mednarodnem prizorišču je Maxu von Sydowu veliko pomagalo tudi to, da je odlično govoril nemško in angleško, saj se je oba jezika začel učiti že pri devetih letih. Znanje tujih jezikov je negoval tudi z rednim prebiranjem tuje književnosti. Ravno branje je namreč poleg vrtnarjenja in poslušanja glasbe njegov najljubši hobi. A nič od tega ne bo postalo glavna von Sydowa preokupacija, kajti kljub visoki starosti se ne namerava upokojiti; vsaj dokler bo dobival, kot se je sam izrazil, 'spodobne' vloge, kot je na primer vloga kardinala von Waldburga. Upodobil ga je v dveh epizodah nove zgodovinske nadaljevanke o Tudorjih (The Tudors), ki jo je v zadnjih treh letih posnel režiser Michael Hirst (Elizabeta: Zlata doba).
Sicer pa naj bi v naslednjem letu dni na spored prišli kar trije filmi, v katerih je zaigral von Sydow. Najodmevnejši med njimi je Resnica & izdaja (Truth & Treason) režiserja Matta Whitakerja, s katerim se von Sydow ponovno pojavi v zgodovinski drami - zgodba se dogaja v času nacistične Nemčije -, v žanru, v katerem se je najbolj izkazal in h kateremu ga je tudi zaradi njegovega osebnega zanimanja za zgodovino vedno močno 'vleklo'.
Polona Balantič