Predstavnik severne renesanse Bruegel je delo Pot na Kalvarijo naslikal leta 1564 in v to leto se je s svojim zadnjim filmskim projektom in obenem umetniškim delom Mlin in križ (The Mill and the Cross), s katerim je sodeloval na letošnjem Beneškem likovnem bienalu, vrnil tudi poljski režiser in konceptualni umetnik Lech Majewski.
Kristusa, ki v opusteli pokrajini z veliko težavo nosi križ na oddaljeno mesto, kjer je že vse pripravljeno na neizbežni dogodek, na konjih ne obdajajo vojaki v rimskih uniformah, tudi drugi v procesiji in tisti zunaj nje niso odeti v oblačila Jezusovega časa, ampak v tista, ki so jih nosili Brueglovi sodobniki. Draperija žalujoče Marije v ospredju se zvija celo v konservativnih gotskih gubah. Čeprav to, da je slikar dogodek iz 1. stoletja postavil v okolje svojega časa, ni osamljen primer v likovni umetnosti, poudarka, da tokrat Jezusa križajo v rdeče jopiče odeti španski zavojevalci, ki so nadzirali protestantske dežele, vendarle ne gre spregledati.
Mučenje v imenu religije se nikoli ne konča
Ko se z očesom sprehajamo od enega žanrskega prizora do drugega - ženske in moški na sliki so preveč zaposleni s svojimi vsakdanjimi opravili, da bi se zavedali pomembnosti dogodka, ki poteka v njihovi bližini –, na desni strani slike vznemiri še ena mučilna naprava, v času inkvizicije priljubljeno kolo. Na sliki je že prazno, le z lačno ujedo na vrhu, v filmu Lecha Majewskega pa je ptici na mučilni napravi na voljo izmučeno telo flamskega 'heretika', na katerega so se spravili španski katoliki. Gre za prizora dveh mučenj, ki ju loči več kot 1.500 let, vendar tudi dolga stoletja niso spremenila sveta, v katerem se še vedno ubija in muči v imenu vere. Sporočili slike Bruegla in videoprojekta Majewskega sta pravzaprav enaki.
Lech Majewski je na bienalu obe mučeništvi postavil na obe strani glavnega oltarja beneške cerkve San Lio, tista njegova prava tehnološka in umetniška mojstrovina pa so videodela, za izdelavo katerih je bila potrebna neskončna potrpežljivost. Ko stojimo pred zasloni, se za trenutek zdi, da zremo v statično renesančno krajino z majhnimi figurami v njej, vendar ko se komaj trenutek pozneje nekaj zgane, opazimo, da drobne figure niso naslikane, ampak se premikajo - tako umirjeno, da komaj zaznamo njihovo gibanje. Skupine v množici izgubljenih protagonistov so oživele, premikajo se s pomočjo igralcev in računalniške tehnologije ter 3D-učinkov. Majewski je porabil tri leta, da je 'sešil' digitalno tapiserijo, na katero je nanašal plast za plastjo in ustvaril ustrezno perspektivo, v katero je lahko postavil svoje protagoniste.
Mlin, ki melje kruh življenja in usode
Projekt je razširil v celovečerni film, ki ga je zasnoval na istoimenski knjigi Michaela Francisa Gibsona, dramo, ki so jo nekateri kritiki označili kot enega izmed vrhuncev letošnjega festivala Sundance. Pietra Bruegela igra Rutger Hauer, Marijo v ospredju slike Charlotte Rampling, bogatega zbiralca iz Antwerpna Nicolaesa Jonghelincka pa Michael York. Prav njemu je Bruegel pojasnil mlin na vrhu skale, kot Boga, ki 'melje kruh življenja in usode'.
Flamski kartograf in slikarjev prijatelj Abraham Ortelius (1527-1598) je nekoč rekel, da je Bruegel slikal 'stvari, ki jih ni mogoče naslikati'. Morda je to v njegovi umetnosti prepoznal tudi velikan ruskega filma Andrej Tarkovski, ki ga je Brueglova umetnost navdihnila dvakrat, in prav to bi znalo nagovoriti tudi vsestranskega poljskega umetnika.