V prvem delu s podnaslovom Delo osvobaja smo spoznali Kočevsko - slovensko Sibirijo in Goli otok. (Preostale tri dele si lahko ogledate naslednje tri četrtke, prav tako ob 20.00 na istem programu.) Avtor in režiser serije je Slavko Hren.

Odkopavanje "pozabljene" zgodovine
Napis "Osvobojeni gradimo" na propagandnem plakatu Janeza Trpina iz leta 1945 je poleg svoje prvotne agitacijske namembnosti postal simbol zamolčanega represivnega dela slovenske zgodovine od konca druge svetovne vojne do sredine petdesetih let prejšnjega stoletja, v katerem so v prisilnih taboriščih del življenja kazensko preživeli tisoči Slovencev. Ta zgodovina "manjka" v zgodovinskih knjigah, šolskih učbenikih, dokumentarnih filmih. Celo krajina in objekti, kjer so bila nekdaj delovna taborišča, so v glavnem očiščeni spomina, brez informativnih tabel ali spominskih obeležij.

Oba napisa, tistega o osvobajajočem delu in osvobojenem graditeljstvu, ter še mnoge podobne iz seznama bodrilnih parol pa še danes najdemo na izpranih fasadah opuščenih delavnic nekdanjega najbolj zloglasnega jugoslovanskega kazenskega taborišča Goli otok, kjer so bili zaprti tudi mnogi Slovenci. A tudi od tam prihaja samo par neostrih fotografij brez razpoznavnih zapornikov, nekaj avtorskih risb in skic, ki so jih narisali nekdanji kaznjenci desetletja po izpustu, nekaj redkih dokumentov in zdaj tudi že več knjig spominov na jugoslovansko najhujšo komunistično mučilnico.

Zgodovina iz prve roke
Poleg predstavitve glavnih značilnosti povojnih prisilnih delovnih taborišč pri nas je glavna pozornost prvega dela serije namenjena pričevanjem nekdanjih obsojencev, ki so na lastni koži doživeli mučenje povojnih delovnih taborišč na Kočevskem. Slovenska Sibirija, kot so jo poimenovali, je bila najgosteje posejana s taborišči, ki so bila ustanovljena že prve mesece po končani svetovni vojni. Takoj so bila prenapolnjena, saj so kazni prisilnega dela množično izrekala tako vojaška kot civilna sodišča. Revolucionarna oblast je prisilno delo uzakonila, obstoj delovnih taborišč pa utemeljevala predvsem s potrebo po prevzgoji obsojencev. V ozadju so bile zaplembe imetja premožnejših in obračun z drugače mislečimi, metode pa suženjsko delo in ustrahovanje prebivalstva.

V dokumentarcu sodelujejo poleg pričevalcev, nekdanjih kaznjencev, ki so v obnovljenih postopkih pred sodišči konec devetdesetih doživeli oprostitev in rehabilitacijo, tudi zgodovinarji in raziskovalci taboriščnega prisilnega življenja pri nas.

Na lovu za "slovenskimi gulagi"
V naslednjih delih se jim bodo pridružili še mnogi, ki bodo osvetljevali neznana poglavja povojne zgodovine, ko so se kazenska taborišča preimenovala v Zavode za prisilno delo. Leta 1949 so se jim pridružila še taborišča za poboljševalno delo in taborišča za družbeno koristno delo. Ekipa bo s kamero obiskala Strnišče pri Ptuju, Maribor, Škofjo Loko, Brestanico, Begunje na Gorenjskem, Medvode in seveda mnoge lokacije v Ljubljani, za katere se danes sploh ne ve, da so bila na njih prisilna delovna taborišča s tisoči prisilnih delavcev - od gradbišč znanstvenih inštitutov, glavne pošte do stanovanjskih blokov v Savskem naselju.