Nasvidenje v naslednji vojni, posnet leta 1980, je eden od treh celovečernih filmov, ki jih je srbski režiser Živojin (Žika) Pavlović posnel v Sloveniji. Brez te medkulturne izmenjave, ki je bila v jugoslovanski kinematografiji nekaj običajnega, bi bila podoba slovenskega filma res bistveno drugačna. K nam je Pavlović prinesel "črni val", do jugoslovanskega socializma kritično in formalno nekonvencionalno ter vizionarsko filmsko ustvarjanje – marsikateri film, ki so ga posneli črnovalovski avtorji, je danes mogoče videti kot napoved razpada Jugoslavije in vojne na Balkanu.

Nasvidenje v naslednji vojni ni nobena izjema, gre za značilen sad Pavlovićeve radikalno kritične drže do partijskega režima. Gre za "… delo, ki je s partijskim enoumjem in ideološkimi dogmami obračunalo tako temeljito, da vse do danes ostaja eden najresnejših kandidatov za naslov najbolj oporečniškega slovenskega celovečerca vseh časov", o statusu te klasike piše Peter Stanković v 1. delu zajetne študije Zgodovina slovenskega celovečernega igranega filma: Slovenski klasični film (1931–1988).

K razvpitosti filma je pripomogla eksplozivna kombinacija številnih dejavnikov. Film je posnel en politični oporečnik, Živojin Pavlović, po romanu drugega oporečnika, neuklonljivega slovenskega boema, avanturista, nekdanjega zapornika, pisatelja Vitomila Zupana, za nameček je v kinodvorane prišel v napetem ozračju komaj nekaj mesecev po smrti Josipa Broza – Tita. Že Zupanova predloga Menuet za kitaro iz leta 1975 je veljala za provokativno čtivo, rušila je mite o partizanstvu in kljub postavitvi v čas NOB-ja delovala kot (nikakor ne subtilna) kritika jugoslovanskega enopartijskega režima.

"Partizanarica", ki hoče šokirati
"Film je, isto kot knjiga, vsekakor mišljen kot provokacija," v podkastu pove Metod Pevec, ki je v filmu nastopil v glavni vlogi individualističnega partizana Berka, ki zaradi svoje svobodomiselnosti zahaja v nevarne konflikte s pravovernimi revolucionarji. Berk se ne pusti zapeljati ideološkemu spektaklu revolucije, posmehuje se revolucionarnim parolam in slovesnostim, ohraniti poskuša svojo identiteto, ki jo ogrožata, kot on to vidi, revolucija in vojna.

Partizan Berk je avtobiografska projekcija pisatelja Vitomila Zupana, čigar držo do ideološkega spektakla komunističnega režima Berk v filmu strne z naslednjo izjavo: "Sem proti Hitlerju, sem proti Stalinu. Sem za naše gozdove, nisem pa za enopartijski sistem." Tovrstna drža je imela leta 1980 blasfemičen zven že v vsakdanjem okolju, kaj šele v množičnem mediju filma, dodaja Pevec.

Pavlovićeva stvaritev se s tovrstnim junakom seveda močno oddaljuje od konvencionalnih partizanskih filmov, ki so opevali partizansko predanost boju, brezmejni optimizem in kolektivizem. Tukaj partizane pestijo številne težave, od malodušja in apatije, ki popade tudi za revolucijo najbolj zagnane filmske like, do nasilnega izživljanja tako nad domobranci kot nad svojimi.

Kljub zasmehovanju revolucionarnih parol pa film nikakor ni popolnoma negativna upodobitev ali nekakšna diskreditacija partizanstva. Do določenih delov partizanskega boja preprosto ne more biti ciničen. Že odločne deklaracije junaka Berka, da mu gre za slovenske gozdove, ne za enopartijski sistem, ni mogoče razumeti drugače kot afirmacijo etične drže partizanskih borcev za svobodo slovenskega ozemlja. V filmu se med partizanskimi borci pletejo pristne prijateljske vezi. Navsezadnje pa je Pavlović, ki je filmsko snemanje vodil kot vojaški stroj, s spektakularno predstavo partizanskega poguma v bitki proti Nemcem čestital partizanskim vojaškim formacijam, ki so, kot piše tudi Peter Stanković v svoji Zgodovini slovenskega filma, v drugih slovenskih filmih redko delovale tako usklajeno kot v Pavlovićevem filmu.

Je film ob premieri dosegel svoj namen in šokiral z rušenjem pravovernega prikaza partizanstva? Kot v podkastu pravi Nerina Kocjančič (Slovenski filmski center), ga je tedanje mlado, kritično občinstvo nekoliko zgrešilo, saj so ga dojemali kot partizanski film, in ne kot film, ki ruši mite partizanskega filma. Kot je bilo v navadi za avantgardna dela slovenske umetnosti, je doživel večji uspeh v tujini, saj je bil (resda z zamudo) prikazan na filmskem festivalu v Cannesu.

Če sklepamo iz različnih zgodovinskih zapisov, je bil film na začetku 80. let v kinematografih navzoč prekratek čas, da bi v slovenski kulturi pustil takšen pečat, kot ga je nemara hotel. Filmski teoretik Zdenko Vrdlovec v svoji Zgodovini slovenskega filma pravi, da je film prišel in odšel tako hitro kot meteor. Ob premieri leta 1981 ga je videlo skoraj 17.000 gledalcev, kar za slovenski film ni tako malo, s kinematografskih sporedov naj bi dokaj hitro izginil, potem pa ga ni bilo na spregled do 90. let, ko so ga izdali na VHS-kaseti.

Digitalna obnova
80. in 90. leta so bila čas hitrih menjav filmskih nosilcev, ki jim za filmsko dediščino pristojne slovenske institucije iz vrste razlogov niso mogle slediti, zato smo pravzaprav lahko srečni, da je Pavlovićeva klasika sploh na voljo za predvajanje na televiziji. Obstajajo številni slovenski filmi, ki prepisa s filmskega traku na druge nosilce – in posledično v digitalno obliko, v kakršni jo lahko vidimo na televiziji – nikdar niso doživeli in zato jih je še danes mogoče videti le v kinu (kadar jih na spored sploh umestijo). Vsak digitalno obnovljeni slovenski film je zato res pravi praznik!

Pri slovesni predstavitvi obnovljenega filma lanskega septembra v Cankarjevem domu so povedali, da projekt ni predstavljal večjih izzivov, saj je bilo izvorno filmsko gradivo dovolj dobro ohranjeno. Pri digitalnem restavriranju filma so sodelovali Slovenska kinoteka, Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS in Slovenski filmski center. Ekipa pri Iridium filmu je poskrbela za digitalno prenovo slike, za zvok pa Laboratorij za restavriranje filmov L'immagine Ritrovata v Bologni.

Največ skupnega truda je zahtevalo izvajanje barvnih popravkov, pri katerem so se z novimi metodami poskušali čim bolj približati prvotni podobi filma. Pri obnovljeni različici zaradi digitalizacije do izraza pridejo nekateri spodrsljaji, ki jih je prej zakrila mehkost projekcije filma s filmskega traku, na primer rahla neostrina nekaterih posnetkov v bližnjem planu.