Že kar nekaj igralk je poskušalo v filmih upodobiti poklicne plesalke in se z intenzivnim treningom vsaj približati njihovemu videzu in gibom. Seveda z različnimi stopnjami uspeha. Nekateri režiserji pa so raje kar opustili misel na igralce in vloge dali plesalcem, da bi dosegli višjo stopnjo avtentičnosti. Samo en napačen premik namreč lahko uniči celoten prizor, zato je upodobitev plesalca resnično težka naloga.

"To ni tako kot Mickey, ki se je prelevil v rokoborca, saj je to veščina, ki se je lahko naučiš v nekaj mesecih," je povedal režiser baletnega trilerja Črni labod Darren Aronofsky, pri čemer je govoril o Mickeyju Rourku, ki je igral v njegovem Rokoborcu. "Balet je nekaj, kar moraš trenirati od resnično malih nog."

Zadnji film Aronofskega Črni labod, ki naj bi bil po napovedih močan favorit za oskarje, je psihološki triler, ki se osredotoča na izmišljen baletni ansambel, ki pripravlja novo različico Labodjega jezera. Prvo balerino igra Natalie Portman, njena tekmica pa je Mila Kunis. "Na začetku je bila vloga pod velikim vprašajem, saj nismo vedeli, ali se bo kakšna igralka sposobna pripraviti nanjo," pravi Aronofsky o vlogi Nine, ki se na odru prelevi v labodjo kraljico.

Ko je 29-letna Portmanova sprejela vlogo, je povedala, da je mislila, da je boljša, kot je dejansko bila. Ni bila ravno novinka v baletu, saj se ga je učila kot otrok, a pri 13 je odvrgla baletne copatke in jih zamenjala za igro. Pravi, da je bil to kar trd pristanek, saj se je zavedela, da pravzaprav ne ve, kaj počne. "Če bi vedela, kako daleč od tega, da bi bila pripravljena, sem, ne bi nikoli poskusila. No, zdaj sem vesela, da sem bila malce nevedna in tudi predrzna."

Brez dvojnice ni šlo
In plesalci nočejo, da bi neki igralec slabo prikazal njihovo čudovito delo, prav to je najbolj težilo Portmanovo. V filmu pleše na koreografijo Benjamina Millepieda (danes tudi spremljevalca v zasebnem življenju, s katerim pričakujeta prvega otroka), prvega plesalca Newyorškega baleta, ki je tudi koreograf. Portmanova v filmu tudi dejansko pleše, a predvsem z zgornjim delom telesa. Drugo je opravila dvojnica Sarah Lane, sicer solistka Ameriškega baletnega gledališča.

V filmu gre Nina skozi preobrazbo na odru, od sladkega belega laboda do divjega črnega, ki mu požene celo perje. Tudi Portmanova sama je šla skozi preobrazbo, saj je morala, preden se je spopadla s koreografijo, pripraviti svoje telo in že leto vnaprej trenirala z Mary Helen Bowers, nekdanjo baletnico iz Severne Karoline.

"Če želiš biti videti in se premikati kot poklicna balerina, moraš tudi trenirati kot poklicna balerina, in one plešejo od 10 do 12 ur na dan, šest dni v tednu, leta in leta," pravi Bowersova. "Tako da sva se z Natalie želeli kar se da približati temu in delati, kolikor mesecev je le mogoče, pred začetkom snemanja filma."

Bowersova je Portmanovi do bolj baletnega videza telesa pomagala s kombinacijo osnove baletne tehnike in vaj, ki so ji dale mišice, pokončno držo, spuščena ramena in podaljšan vrat. Videz je namreč prav tako pomemben kot sposobnost premikanja. Portmanova je, kjer koli je že bila, vsaj pet ur na dan trenirala z Bowersovo, pogosto sta začeli že ob petih zjutraj.

A Bowersova je le del velike ekipe plesnih strokovnjakov, ki so pomagali pri filmu. Igralcem in režiserju so svetovali pri popravkih, ko je bilo gibanje videti neustrezno. Plesalci, predvsem iz Pensilvanskega baleta, so nastopali tudi na odru v predstavi Labodje jezero in svetovali Portmanovi, ki pravi, da je prav verjetnost podrobnosti tista, ki gledalcu omogoči, da se potopi v zgodbo.

Za koreografa Millepieda je bil izziv že, zamisliti si svež pristop h klasiki Labodje jezero, prikrojiti pa je moral tudi koreografijo tako, da je bila Portmanova videti, kot da ve, kaj dela. Želel je izkoristiti prednosti in se izogniti slabostim obeh igralk.

Skrajni telesni in duševni napori
Ena največjih bitk Portmanove je bilo labodje valovanje z rokami, ki je videti izjemno lahkotno, a nikakor ni, pravi Millepied. Vadila je ure in ure in si na YouTubu ogledovala posnetke slavnih labodjih kraljic, kot sta bili Alicia Alonso in Natalia Makarova. Delo ji je oteževalo tudi to, da ima kratke roke. Drugi velik izziv so bile baletne "špičke", vsak dan je pol ure delala vaje za stopala.

Seveda je med snemanjem začelo trpeti tudi njeno telo, saj ni dovolj jedla, ni dovolj spala in je bila telesno izmučena. Med drugim si je izpahnila rebro. A prav telesne skrajnosti te umetniške oblike so bili tisto, kar je najbolj zanimalo Portmanovo in Aronofskega. "Nasprotje med tistim, kar vidite na odru, in tistim, kar je pod površino, je del bistva tega filma," pravi Portmanova. "Mora biti videti lahkotno in neboleče in brezskrbno in lahko in nežno in pač lepo, pod površjem pa je resnično grozovito."

Portmanovi, ki je judovskega rodu, ta izkušnja ni dala le vpogleda v fizične žrtve, ampak tudi v deševne: "Bila je nekakšna verska izkušnja. Že sami rituali, ki gredo z 'uležanjem' in mehčanjem novih baletnih čevljev, takšne stvari, me spominjajo na povezovanje tefilinov v judovski veri, nekaj, kar počneš vsak dan."

Al. Kl., po Julie Bloom v časopisu The New York Times