Oglas
V treh dvoranah berlinskega kinematografskega središča na Potsdamer Platzu so izbrancem predvajali enega izmed dveh filmskih projektov z vojno tematiko, ki sta lani poleti v Nemčiji burila duhove. Gre za film Der Rote Baron (Rdeči baron) o legendarnem pilotu, ki je med prvo svetovno vojno sestrelil 80 zavezniških letal, nato pa v boju s kanadskim pilotom Arthurjem Brownom umrl. Za film scenarista in režiserja Nikolaia Müllerschöna je Manfred von Richthofen sicer dejal, da ni toliko vojni film kot zelo dobra zgodba o osebnosti njegovega slavnejšega soimenjaka.
Kakšen film je pravzaprav Rdeči baron?Spoznali smo torej že dve oznaki filma, katerima pa so novinarji pridali še eno, in sicer takšno, ki ponavadi ne označuje velikih biserov filmske umetnosti. Rdeči baron naj bi bil predvsem ... zabaven akcijski film in tako očitno projekt, s katerim poskušajo Müllerschön in njegovi producenti iztržiti kar največ. Pri tem naj bi jim pomagali tudi igralska zasedba, v katero jim je uspelo zvabiti postavnega Josepha Fiennesa in nemškega šarmerja Tila Schweigerja, pa tudi način predstavitve življenja in dela prve generacije nemških vojnih pilotov.
Letalski spopadi, prikazani kot športni boji
Čeprav 74-letni Manfred von Richthofen - v Nemčiji ga poznajo predvsem kot dolgoletnega predsednika nemške športne zveze - poudari, da film dobro prikaže tudi Rdečega barona kot razmišljajočega mladega moža, ki se je pogosto za dolgo povsem umaknil v samega sebe, pa je poudarek filma na letalski akciji. V filmu so von Richthofen in njegovi kolegi prikazani kot neustrašni junaki, ki letalske spopade pojmujejo kot športne boje, ki se navdušujejo nad novo tehnologijo in ki se predvsem skušajo izkazati kot možje, ki jim čast pomeni več kot vse drugo in ki zaradi tega dolgo (nekateri sploh nikoli) ne spoznajo, kako zelo grozna je pravzaprav vsaka vojna.
Med temi von Richthofna ni najti. Pilot, čigar življenje se je končalo pri 26 letih, je namreč po tem, ko se je zaljubil v negovalko Käte - kako hollywoodsko -, spoznal, kako zelo nesmiselna je vojna. Kljub gnusu, ki ga je po novem občutil ob misli na veliko 'klavnico narodov', pa se je vrnil v vojno in zgodilo se je tisto, kar je bilo pravzaprav nujno. Smrt pogumnega in univerzalni etiki zapisanega vojaka, ki je tudi pogoj za vstop v panteon nesmrtnih junakov in ki je obenem tudi pogoj za privlačen film.
Kdaj bo konec nemškega kesanja?
Resnici na ljubo, je treba poudariti, da prvi odzivi nemških filmskih kritikov niso kaj prida dober kazalnik za to, ali je film zares povsem povprečen ali ne. Je že tako, da je v Nemčiji skoraj vsak film, ki obdeluje teme iz nemške vojaške zgodovine in ki ob tem povzdiguje nemške vojaške junake, deležen sumničavosti. Spomnimo se samo odziva domačih kritikov na Petersenovo Podmornico, ki so ji pripisovali celo povzdigovanje nemškega militarizma. To je bilo res pred več kot 25 leti, a kaj dosti se na Nemškem ni spremenilo. Še vedno nekako velja, da nemški junaki na filmskem platnu ne smejo izpasti kot preveliki junaki; razen če njihovih junaških dejanj ne spremljata neka notranja osebna travma in končni prestop med kritike oblasti in ideologije, ki vlada v njhovi domovini.
Tudi Valkira že dokončana
Tako kot je to na primer v filmu Valkira, drugem od zgoraj omenjene dvojice spornih filmsov lanskega poletja (mimogrede naj še omenimo, da Matthias Schweighoefer, ki je odigral Rdečega barona, nastopi tudi v Valkiri). Tudi film o velikem junaku in atentatorju Hitlerja von Stauffenbergu so te dni predstavili v Berlinu. A le za zelo izbrano družbo, med katerimi ni bilo tistih, ki potem po časopisih pisarijo o filmu. Na njihove odzive bo treba še nekoliko počakati, na odzive nemškega občinstva na film Rdeči baron pa nekoliko manj. Na redni spored kinematografov namreč prihaja 10. aprila.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje