Hugh Hefner se bo s svojimi tremi najtesnejšimi spremljevalkami udeležil filmskega festivala v Torontu, kjer bodo organizirali zabavo na čast na festivalu predvajanega dokumentarca Hugh Hefner: Playboy, Activist and Rebel (Hugh Hefner: plejboj, aktivist in upornik), delo z oskarjem nagrajene režiserke dokumentarcev Brigitte Berman.

Čeprav se to precej redkeje omenja kot drugi njegovi podvigi, pa Hefner v zlatih časih ni rušil le seksualnih tabujev (v svojih uvodnikih v Playboyu je puritansko Ameriko spodbujal k osvoboditvi izpod jarma konzervativnosti in zategnjenosti), ampak se je tudi bojeval za državljanske pravice in svobodo govora. Ko se temnopolti glasbeniki niso mogli pojavljati na nobeni televiziji, jih je vabil nastopat v oddaji Playboy After Dark in Playboy's Penthouse.

Prijateljstvo se je rodilo iz skupne ljubezni do džeza
"To je bila priložnost, da nekdo pokaže mojo drugo plat, tisto resnejšo - in da to stori nekdo tako nadarjen, kot je Brigitte Berman, da je to ženska in za nameček še Kanadčanka s podporo kanadske vlade, se vse izjemno lepo dopolnjuje," je zadovoljen Hefner. Bermanovo je spoznal, ko je leta 1987 dobila oskarja za najboljši dokumentarec Artie Shaw: Time Is All You've Got, portret slavnega džezovskega klarinetista. "Sam sem velik ljubitelj džeza, zato je pritegnila mojo pozornost, nato sem ugotovil, da je posnela še en dokumentarec, ki pa ga ni nihče videl: o džezistu Bixu Beiderbeckeju, enem ikon iz mojih mladih let." "Hef" je odkupil pravice za ta film, Bix: Ain't None of Them Play Like Him Yet, in ga izdal pri svoji založbi Jazz Video.

Prevrtimo več let naprej: ko se je Bermanova odzvala vabilu na Hefnerjevo 80-letnico, ga je mimogrede prepričala še, da ji je dovolil s filmom povedati zgoddbo o njegovih bojih z ameriško vlado, krščansko politično desnico in militantnimi feministkami - in to s polnim vpogledom v njegov osebni videoarhiv.

Dokumentarec pokaže, kako je Hefner v svojih klubih in oddajah rušil rasno pregrado, sponzoriral pravne ekipe, ki so se bojevale proti prepovedi splava in lobiral proti cenzuri in omejevanju spolne svobode. "Po mojem je v tem filmu vse: seks, glamur, politika, ljubezen, tragedija in konflikti - in cel kup presenečenj o možu, za katerega ljudje mislijo, da ga poznajo, pa ga v resnici ne," je s seboj zadovoljna Bermanova.

Sreča se nasmehne pogumnim
Hefner, ki je odraščal v zelo puritanski družini, je zdaj kultni Playboy ustanovil leta 1953, ko je bil tak podvig zelo tvegana naložba. Zelo težko je našel tiskarno, ki je bila pripravljena natisniti prvi izvod, z denarjem pa so mu pomagali predvsem sorodniki in prijatelji. V banki je Hef dobil še 600 dolarjev posojila in kot varščino zastavil vse pohištvo, kar sta ga z ženo imela. Ko se je decembra leta 1953 nato prvi Playboy (z Marilyn Monroe na naslovnici) znašel v kioskih po vsem mestu, ni še nihče vedel, ali bodo prodali dovolj izvodov za tiskanje naslednje številke, zato na naslovnici ni bilo nobenega datuma. Skrb je bila odveč. Sledila je ena največjih zgodb o uspehu v založništvu. Pozneje so kot gobe po dežju po vseh ZDA začeli odpirati Playboyeve klube, kjer so pijačo stregle natakarice, oblečene v značilno "zajčjo" opravo - od tod tudi ime Playboyeve zajčice.