Scenarist Damon Lindelof se je z J. J. Abramsom glede Skrivnostnega otoka sešel predvsem zato, ker je upal, da bi ta zanj lahko mimogrede našel prostor tudi pri scenaristični ekipi serije Alias. V osnutek za novo serijo sta cel kup nenavadnih elementov stlačila bolj ali manj zato, ker nista pričakovala, da se bo vse skupaj kdaj zares znašlo v produkciji.

Eden najbolj prepoznavnih elementov serije - spominski prebliski, ki jih imajo junaki na življenje pred letalsko nesrečo, zaradi katere so pristali na otoku - je bil samo najpreprostejši način, kako preprečiti, da ne bi bilo treba cele sezone posneti s scenografijo tropskega gozda. Narativno nit, ki nelinearno preskakuje v času, je navdahnila struktura kultnega Šunda Quentina Tarantina.

In če smo gledalci včasih dobili občutek, da si scenaristi bolj ali manj sproti izmišljajo, kako bodo zgodbo pojasnili in zapletali naprej, je bilo to zato, ker so si res. Oh, in Lindelof je skušal več kot enkrat dati odpoved.

Te in druge zelo iskrene podrobnosti je scenarist natrosil prejšnji teden, ko mu je mreža ABC na čast obletnici prvega predvajanja serije priskrbela osrednji govor na newyorškem televizijskem festivalu, vsakoletni prireditvi, na kateri skušajo neodvisni producenti in scenaristi najti kupce za pilote svojih serij.

Ko se je njegova pot prvič križala z Abramsovo, je bil Lindelof že uveljavljen scenarist, ki je za NBC pisal serijo Crossing Jordan, je pa kljub temu že vrsto let - po lastnih besedah - "zalezoval" izvršnega producenta ABC-ja, češ da si službo pri nadaljevanki Alias želi bolj kot kar koli drugega.

Ko se mu je leta 2004 naposled le uspelo dogovoriti za sestanek, je bila slaba novica to, da se je Abrams hotel sestati zaradi "absurdne ideje za nadaljevanko o letalu, ki strmoglavi na otoku, za katero ni nihče mislil, da bo kdaj realizirana. Toda takratni predsednik ABC-ja Lloyd Braun je bil prepričan, da ima v rokah čisto briljanten koncept: hotel je igrano različico Surviverja." Braun je hotel nalogo zaupati Abramsu, a ga je ta zavrnil, češ da je prezaposlen - bil pa je pripravljen pri delu nadzorovati koga drugega. In tako je v igro stopil Lindelof: "Rekli so mi: sestani se z J. J.-jem, iz tega pilota tako ali tako ne bo nič, ampak potem boš dobil delo pri Alias!"

"Največja težava s konceptom samotnega otoka je bila v tem, da bi za gledalce kmalu postalo zelo frustrirajoče, da se liki nikamor ne premikajo. Moja rešitev je bila preprosta: torej jih vsak teden spravimo z otoka, kar je najlažje narediti s spominskimi prebliski. Obravnavali bomo po enega junaka na epizodo, vsega skupaj bo približno 70 likov in šli bomo zelo počasi; vsak bo v bistvu povedal, kdo je bil pred nesrečo, kar bomo povezali z nečim na otoku."

Imejmo loputo! Pa Druge! Pa skrivnostne zvoke iz goščave!
Abramsu je bila ideja všeč, a je imel tudi sam nekaj svojih: "Na otoku naj bo nekakšna loputa! celo sezono se jo lahko trudijo odpreti. In na otoku bi lahko bila še neka druga skupina prebivalcev, lahko jim rečemo Drugi", se spominja Lindelof. "In nato je prišel na dan še z idejo, da naši junaki iz gozda zaslišijo nekakšen hrup. In kaj povzroča ta hrup, ga vprašam. Nimam pojma, odgovori. Saj je vseeno, zadeve ne bodo nikoli odobrili."

Idejo, da bi premešal kronološki vrstni red pripovedi, je Lindelof dobil ob gledanju Šunda, v katerem Tarantino lik Johna Travolte pokonča nekje na sredini, gledalec pa šele na koncu izve, da ni upošteval pridige o "poti pravičnega moža" Samuela L. Jacksona. "Nekaj takega sem hotel poskusiti tudi sam, in Skrivnostni otok se je zdel kot idealna priložnost."

Abrams in Lindelof sta na hitro napisala osnutek, ki ga je Braun odobril za produkcijo - in bil kmalu zatem odpuščen, češ da je odkupil kar dva zmazka, koncept za Skrivnostni otok in za Razočarane gospodinje. No, zgodovina je seveda pokazala, da je imel Braun očitno izjemen nos za uspešnice.

Od kod se je torej v džungli vzel severni medved?
Lindelof se je menda od samega začetka strinjal z mnenjem prvih kritikov, ki so vpili, da serija nikakor ne more preživeti dlje kot eno sezono. "Če to zares predvajamo in smo si zamislili severnega medveda v džungli, mora nekdo vedeti, od kod je ta kl****vi medved prišel. Pritisk je bil hromeč." Abrams je kmalu nad vsem skupaj dvignil roke in se posvetil filmski režiji. "Ko bi se razbesnela množica z baklami pojavila pred vrati in hotela vedeti, od kod se je vzel tisti severni medved, bi on lahko rekel: Ukvarjam se z Misijo: Nemogoče, vprašajte Damona." Prvič je od vsega stresa hotel dati odpoved po trinajstih epizodah, nato po koncu prve sezone. Na koncu je na čelu projekta ostal šest sezon.

Ljudje se vedno radi pritožujejo
Scenarist se zaveda tudi, da vse skupaj najbrž ne bi trajalo dalj kot tri sezone, če serija ne bi nastala v dobi interneta. Res je sicer, da je prvi del gledalo 23 milijonov ljudi in zadnjega "samo" 13 - v šestih sezonah jih je torej odpadlo kar nekaj - a ključ do uspeha je bil vseeno v tem, da so se ljudje silno radi "usajali" na forumih.

"Od prvega trenutka dalje je šlo za dve stari. Ena je bila to, da so gledalci hoteli imeti občutek, kot da imajo vpliv na serijo, druga pa, da niso hoteli misliti, da si zgodbo sproti izmišljamo. Hoteli ste, da bi imeli nekakšen kompleksen načrt, vizijo, ogromen fascikel z vsebino celotne serije, od katerega ne bi odstopali. In ljudje ne razumejo, da je med tema dvema idejama ogromno protislovje. Če hočete imeti vpliv, to pomeni, da ne sme biti fascikla. Če obstaja fascikel, pa nam mora biti vseeno, kaj pravite, kajti zdaj smo na strani 365 in bomo snemali to-in-to."

"Na koncu je serija morala postati nekakšen kompromis, po katerem mi pridemo na oder in rečemo, da bomo odigrali, kar smo pripravili, za podaljšek pa lahko publika pove, katere pesmi hoče slišati. In tako smo poskušali delati - ampak naša iskrena želja, prisluhniti mnenju gledalcev, je bila po mojem ključna za uspeh serije. Absolutno prepričan sem, da brez obstoja interneta ne bi prišli do tretje ali četrte sezone."