Leta 1918 v Uppsali rojeni Ingmar Bergman ni nikdar režiral režije, temveč se je je priučil medtem, ko bi se moral posvečati študiju književnosti na stockholmski univerzi, a je raje čas preživljal v gledališču, kjer se je njegova režiserska pot tudi začela. Značilna za njegove filme je neposrednost in minimalistična stilizacija, tematsko pa se posvečajo razčlenjevanju odnosov med spoloma in večnim eksistencialnim vprašanjem o smrti, osamljenosti in usodi.

Neposrednosti navkljub pa Bergmanovim filmom nikakor ne manjka umetniška dimenzija, njegov opus pa je močno zaznamoval eksistencialistični in avantgardni evropski film 20. stoletja.

Obširen opus
Med vrhunce njegovega opusa sodi film Sedmi pečat iz leta 1957, za "nadvrhunec" pa velja prizor šahovskega dvoboja med srednjeveškim vitezom in personifikacijo smrti. Omeniti velja tudi filme Divje jagode (1957), Molk (1962), Persona (1965), Kriki in šepetanja (1971), Prizori iz zakonskega življenja (1974), Jesenska sonata (1978) ter Fanny in Alexander (1982). Slednji je prejel štiri oskarje, vključno z nagrado za najboljši tujejezični film.

Po filmu Fanny in Aleksander leta 1982 je Bergman napovedal umik iz filmskega sveta. "Zapustil sem obrt mesarjenja in kurbanja," je rekel v intervjuju za švedski časopis Expressen. "Počutim se, kot da je bilo vse skupaj delo kakšnega daljnega bratranca." Kljub temu pa je snemal film skoraj do konca svojega življenja; zadnji film Saraband, ki velja za nadaljevanje Prizorov iz zakonskega življenja, je posnel leta 2003.

Pomembna simbolika
Poleg obveznih eksistencialističnih tem je Bergmanovo delo zaznamovala raba simbolike; ponavljajoči se motivi ure, ogledala, enake pokrajine, imena junakov. Filmski kritiki pa še danes uporabljajo izraz 'bergmanovski', ko želijo izpostaviti, da film boleče secira odnose med ljudmi.

Zadnja leta svojega življenja je Bergman preživel na otočku Faro ob švedski obali, kjer si je vsak dan ob treh popoldne ogledal en film iz svoje obsežne zbirke (štela je 4.500 naslovov).