Peter Sachs, 70-letni upokojeni pilot s Floride in sin nemškega Juda Hansa Sachsa, čigar obsežno zbirko filmskih plakatov in grafičnih del so med vojno zaplenili nacisti, zahteva, da mu muzej vrne filmski plakat, na katerem je upodobljena ena največjih filmskih igralk 20. stoletja Marlene Dietrich. Plakat je nastal za promocijo filma Blonde Venus (Plavolasa Venera) iz leta 1932. V filmu, ki ga je režiral Josef von Sternberg, sta ob igralki nastopila še Cary Grant in Herbert Marshall.

Pravda se vleče že več let
Sachsovi odvetniki se že dolga leta pravdajo z muzejem v poskusih za povrnitev zbirke, ki je trenutno v lasti nemške države. Omenjeni plakat je del prestižne zbirke okoli 4.000 grafičnih listov, ki so bili po vojni shranjeni v Vzhodni Nemčiji. Ta zbirka je bila del celotne zbirke, ki je obsegala kar 12.000 listov in so jo med nacizmom zaplenili Petrovemu očetu. Po besedah Sachsovega odvetnika Matthiasa Drube so se odločili, da bodo zaradi visokih sodnih stroškov za zdaj zahtevali samo omenjeni plakat. Če bi zahtevali celotno zbirko, bi se sodni stroški povzpeli na 30.000 do 40.000 evrov, česar pa ne bi mogli kriti. Po nemških zakonih so sodni stroški določeni v zvezi vrednostjo predmeta, ki je jabolko spora. Kot je še povedal Druba, bi muzej, če bi okrajno sodišče v Berlinu priznalo Sachsa kot upravičenega lastnika plakata, verjetno vrnil tudi preostala dela, saj bi sodba ustvarila precedens.

Pozabljena umetniška vrednost zbirke
Peter Sachs se je za tožbo prvotno odločil zato, ker si želi, da bi zbirka našla mesto v kakšnem drugem muzeju, kjer bi bila razstavljena tako, kot bi si želel Petrov oče. Berlinskemu muzeju očita neustrezno ravnanje, češ da sporni plakat uporablja zgolj za ponazoritev nemške zgodovine, ne pa kot umetniško delo.

Vodilni zbiratelj plakatov v Nemčiji
Hans Sachs, judovski zobozdravnik iz Berlina, je veljal za vodilnega zbiratelja plakatov v Nemčiji v prvi polovici 20. stoletja. Leta 1938 so ga odpeljali v enega od koncentracijskih taborišč, a so ga po nekaj tednih izpustili. Z družino je zbežal v London in nato v New York. Umrl je leta 1974.

Sachs je bil po vojni dolgo prepričan, da je njegova zbirka izginila za vedno, zato je leta 1961 od zahodnonemških oblasti sprejel 225.000 mark odškodnine, kar bi danes znašalo več kot pol milijona evrov. Sredi 60-ih let pa je od prijatelja izvedel, da 3.500 del iz njegove nekdanje zbirke propada v kleti Nemškega zgodovinskega muzeja, ki je takrat sodil pod Vzhodno Nemčijo. Zbirka ni bila nikoli predstavljena javnosti. Poleg filmskih plakatov obsega grafična dela največjih nemških umetnikov s konca 19. in začetka 20. stoletja, kot so Käthe Kollwitz, Max Slevogt in Max Klinger.