Podcast The VFX Show je zrasel na zelniku Alexa Lindseyja, ki je eden od ključnih snovalcev vseh podcastov in videocastov podjetja Pixelcorp, katerega dejavnost sem omenil že v kolumni o podcastu This Week in Media. Osnovna zamisel je bila pokrivati najnovejše celovečerne filme preko diskusij o izzivih in tehnologijah današnje produkcije vizualnih učinkov. Sčasoma pa so razširili pogovore tudi na klasične filme in tekoče TV-nanizanke, katerih strokovna raven vizualnih učinkov se dandanes lahko kosa s tistimi v marsikaterih celovečercih (John Adams, Heroes, Battlestar Galactica).

Prvo leto sta oddajo vodila Alex Lindsay in Ron Brinkmann (nadzornik posebnih učinkov in animacije ter eden od ustanoviteljskih nekdanjih zaposlenih Sony Pictures Imageworks) in gostila različne strokovnjake s področja posebnih učinkov, animacije in postprodukcije. Med njimi je bil tudi Avstralec Mike Seymour (nadzornik posebnih učinkov in soustanovitelj spletišča fxguide.com za urjenje in pomoč tistim, ki se ukvarjajo s posebnimi učinki in postprodukcijo), ki je pozneje prevzel vlogo osrednjega voditelja. Z leti se je nabralo nekaj pogostih gostov, kot so animator Mark Christiansen, mojster posebnih učinkov David Stripinis (zadnjih nekaj let se poti pod budnim očesom Jamesa Camerona pri revolucionarnem filmu Avatar) in filmar John Flowers. Mimogrede, Flowers producira dva zanimiva filmska podcasta, o katerih pa kdaj drugič.

Avtorji se trudijo v debatah mimogrede razložiti poklicni žargon in tehnične izraze, tako da je podcast primeren tudi za tiste, ki se na to temo ne spoznajo najbolje in jih morda zanimata le zakulisje in strokovno mnenje o določenih filmih. Raziskava, s katero si govorci pomagajo, je vselej dobro pripravljena in obsega intervjuje in članke iz različnih revij, spletnih strani in DVD-dodatkov. Sem in tja se zgodi, da tema oddaje ni posvečena enemu filmu, temveč kakšni drugi stvari, kot so poročila iz sejma SIGGRAPH, pogovor o nominirancih za oskarja v tehničnih kategorijah, stereoskopski 3-D in zakulisni dodatki na DVD-jih.

Poleg tekočih filmov, ki niso vselej najbolj očitni kandidati za razpravo, saj na prvi pogled vizualni učinki v njih ne igrajo pomembne vloge. Gre za tako imenovane "nevidne učinke", ker je njihov namen, da jih gledalec naj ne bi zaznal. Takšni filmi so, denimo, Zodiak, Pisma z Iwo Jime, Otroci človeštva, Tropski vihar in Valkira. Lani so na želje poslušalcev uvedli občasno retrorubriko filmov, ki so tako ali drugače orali ledino vizualnih učinkov (Klub golih pesti, Kdo je potunkal Rogerja Zajca, 2001: Odiseja v Vesolju, Izganjalci duhov, Peti Element, Iztrebljevalec, Bližnja srečanja tretje vrste, Nočna straža).

Datoteke so v formatu .m4a (mpeg4 avdio), zato za enostavnejšo združljivost s starejšimi prenosnimi predvajalniki mp3 priporočam iTunes, ki vključuje možnost pretvorbe v mp3. Poleg osnovne spletne strani imajo tudi svoj blog in twitter (povezave najdete v spodnjem okvirčku). Spremljanje bloga priporočam, ker so tam za vsako oddajo nanizane povezave do večine imen ljudi, podjetij in filmskih naslovov omenjenih v pogovoru. Twitter pa je koristen za spremljanje novosti in napovedi novih oddaj oziroma epizod.

V prvi oddaji 13. maja 2006 so govorili o prvem celovečercu režiserja/scenarista/producenta J.J. Abramsa Misija nemogoče 3. Naključje je naneslo, da nameravajo ob tretji obletnici pokriti Abramsov drugi film Zvezdne steze. V kratkem je napovedan tudi Jurski park - splošno znan kot mejni kamen na področju računalniških vizualnih učinkov. V slabih treh letih so torej posneli spoštovanja vrednih 75 oddaj. Osebno so mi najljubše retro izdaje, konkretneje Kdo je potunkal Rogerja Zajca (1988), Brezno (1989) in Peti element (1997). In če se vam po oddaji zahoče pogledati kakšnega od filmov, je bil namen dosežen.

Uroš Šetina