Craven je v nedeljo popoldne umrl za posledicami raka na možganih, je potrdila njegova družina; poslednje trenutke je preživel na domu, obdan s svojimi bližnjimi. Pešajoče zdravje je režiserja pestilo zadnja tri leta, a je kljub temu še naprej delal - sodeloval je pri več televizijskih serijah, grafičnem romanu in (kot izvršni producent) pri celovečercu The Girl in the Photographs, ki bo premiero naslednji mesec doživel na festivalu v Torontu.

Z nagrado za življenjsko delo so Cravena počastili na Newyorškem festivalu grozljivk, enako čast pa mu je podelila tudi Akademija za znanstveno-fantastične, grozljive in fantazijske filme.

Od samega začetka zapisan grozi
V Clevelandu rojenega filmarja je med zvezde (vsaj v očeh ljubiteljev grozljivk) izstrelil že njegov prvi celovečerec, danes kultna, nasilna in spolno eksplicitna Zadnja hiša na levi (The Last House on the Left), alegorija protesta proti vietnamski vojni. Še nekaj let po tem uspehu je obdržal svojo službo univerzitetnega profesorja angleščine, nato pa se je v celoti posvetil filmu (režiser in scenarist je bil tudi pri več pornografskih filmih).

Kmalu so sledili še drugi filmi, ki jih danes štejemo med klasike, denimo Hribi imajo oči (The Hills Have Eyes) in Swamp Thing. Prelomna je bila leta 1984 Mora na Ulici brestov (A Nightmare on Elm Street), ki ga je dokončno usidrala na prestolu krvavega žanra.

Neuničljivi Freddy
V filmu, ki so ga posneli za manj kot dva milijona dolarjev, je Robert Englund postal kultni Freddy Krueger, "krempljasti" zlobec, ki prek sanj trpinči skupino mladostnikov. S 25 milijoni dolarjev zaslužka je bil film neslutena uspešnica, kar je bilo seveda vzrok še osmim (!) nadaljevanjem, pa TV-seriji in romanom.

Vsa franšiza izhaja iz predpostavke, da lahko Freddy, ki ga imajo ljudje za neškodljiv urbani mit, najstnike zalezuje in ubije v njihovih sanjah. Kogar 'dobi' v spanju, ta kmalu nasilno smrt dočaka tudi v resničnem življenju. Naprej ga žene maščevalna sla do lastnih staršev, ki so ga v otroštvu zažgali. Poleg Michaela Myersa (franšiza Halloween) in Jasona Voorheesa (Petek trinajsti) velja Freddy za enega najmarkantnejših fiktivnih psihopatov v zgodovini slasherja, motiv sanj, ki se prepletajo z resničnostjo, pa je postal eden vodilnih motivov Cravenove filmografije (glej tudi: The Hills Have Eyes (1977), The Serpent and the Rainbow (1988) in The People Under the Stairs (1991).)

V devetdesetih smo kričali
Naslednji orjaški hit ga je leta 1996 doletel še z enim slasherjem o najstnikih v nevarnosti: Krik (Scream) je bil obenem vzorčni primer krvavega žanra in njegova satira; navdahnila naj bi ga Cravenova ljubezen do franšize Noč čarovnic. V naslednjih 15 letih je Craven režiral še tri nadaljevanja Krika (čeprav sta bila samo prva dva dela finančni uspešnici.)

Od žanra gravža si je Craven leta 2005 oddahnil z dobro kritiško sprejeto letalsko srhljivko Red Eye, v kateri je glavno vlogo odigrala Rachel McAdams. Še pred tem je leta 1999 posnel biografsko dramo Music of the Heart o ustanoviteljici harlemske glasbene šole; Meryl Streep je za vlogo dobila tudi oskarja (to je edina oskarjevska vloga, ki jo je režiral Craven).

Grozljivke iščejo strah, ki je že v nas
Za knjigo Reel Terror Davida Knowa je Craven nekoč komentiral, da mora grozljivka, če naj bo učinkovita, gledalcu pod kožo zlesti na nepričakovan način. "Grozljivke morajo pokazati nekaj, česar doslej še nismo videli, da je lahko občinstvo popolnoma šokirano. Veste, ne gre samo za to, da bi se ljudje radi prestrašili: ljudi je že strah."

Žalovanje na družabnih omrežjih
Na Twitterju se je seveda takoj po objavi vesti o režiserjevi smrti pojavila poplava poklonov in sožalij znanih hollywoodskih osebnosti. "Danes je svet izgubil velikega moža, mojega prijatelja in mentorja, Wesa Cravena. Izrekam sožalje njegovi družini," je tvitnila Courtney Cox, ki se je pojavila v vseh filmih franšize Krik. Prav tako je v (prvem) Kriku nastopila Rose McGowan, ki je objavila: "Pretakam solze. Zapustil nas je velikan."