Priljubljenost stalagov je vrhunec dosegla med sojenjem Adolfu Eichmannu, nato pa je hitro upadla. Foto: Film Forum
Priljubljenost stalagov je vrhunec dosegla med sojenjem Adolfu Eichmannu, nato pa je hitro upadla. Foto: Film Forum
Priljubljenost stalagov naj bi bila posledica pouka zgodovine in predstavitve koncentracijskih taborišč v izraelskih zgodovinskih knjigah; oboje namreč po mnenju Arija Libskerja vsebuje pornografski moment. Foto: Film Forum

Ne da bi slednje sploh obstajale, a bile so temelj uspeha žanra romanov in grafičnih novel stalag - izraz sicer izvorno pomeni taborišče za vojne ujetnike oziroma je nekakšna okrajšava za nemško besedo Stammlager -, izredno priljubljenega v Izraelu. Ta žanr je z romanom Hiša za lutke izumil K. Tzetnik. Slednji je preživel grozote koncentracijskega taborišča, javnost pa ga je poznala predvsem kot moža, ki se je zgrudil med pričanjem na sojenju nacističnemu zločincu in velikemu organizatorju prevozov milijonov Judov v koncentracijska in uničevalna taborišča, Adolfu Eichmannu.

SS-ovke se spravijo na ameriške ujetnike
O stalagih govori film Stalags izraelskega režiserja Arija Libskerja. Libsker v dokumentarcu predstavi obsesijo, ki je Izraelce zajela ravno v času sojenja Eichmannu. Med pripravami na usmrtitev le-tega, so se Izraelci navdušili nad zgodbami o SS-ovkah, ki spolno zlorabljajo ameriške in britanske vojake, zaprte v vojnih taboriščih. Kot sporočajo tisti, ki so si film ogledali na njegovi prvi predstavitvi v newyorškem Film Forumu, dokumentarec sicer ni kaj dosti prida; fenomena stalagov nikakor ne predstavi izčrpno, pa še dokaj dolgočasen je. A vendar uspe vsaj vzbuditi zanimanje za pojav, ki ga pozna malokdo.

Vsi so jih brali, nihče ni priznal
Pa bi bilo dobro, če bi bila ta vednost bolj razširjena, saj gre za fenomen, ki veliko pove o človeški psihi in njenih deviacijah. Da navdušeno prebiranje stalagov ni 'povsem v redu', so se zavedali tudi Izraelci sami. Pravzaprav so se te svoje strasti kar sramovali. Celo na vrhuncu priljubljenosti stalagov, ko so se te knjižice prodajale v več sto tisoč izvodih, so Izraelci nekako poskušali zanikati, da gre za 'avtohtoni žanr'. Avtorji so - to še lahko razumemo - želeli ostati anonimni, knjige pa so bile predstavljene kot prevodna šund literatura ameriških avtorjev.

Pornografski moment pouka zgodovine
Šele Libskerjev film, ki na spored prihaja več kot štiri desetletja po Eichmannovi smrti (obsojenca za zločine proti človeštvu in za vojne zločine so obesili leta 1962), nam prvič predstavi nekaj piscev, ki so tedaj precej dobro služili. Dokumentarec poskuša med drugim pojasniti, da velik uspeh zgodb z naslovi tipa Bila sem osebna kurba polkovnika Schultza nikakor ni bil nepričakovan.

Razlage in predstavitve holokavsta namreč v Izraelu tradicionalno vsebujejo pornografski moment, kar menda še danes velja za zgodovinski pouk v Izraelu, pa tudi velik del izraelske zgodovinske literature o holokavstu na tak ali drugačen način namiguje na pornografijo, kadar spregovori o dogajanju v nacističnih taboriščih smrti. Oziroma, kot je to za New York Times pojasnil Ari Libsker: "Naenkrat sem se zavedel, da so bile prve slike holokavsta, ki sem jih videl, fotografije golih žensk. Tedaj sem bil v osnovni šoli in spominjam se, kako zelo nas je bilo ob tem sram."