Piše se leto 1995 in odvetnik Michael Berg se zasanja v čas, ko je bil star 15 let, v leto 1958, ko se Nemčija še ni otresla bremena bližnje zgodovine. Spominja se, kako se je bolan zatekel v vežo neke hiše, kjer je prvič srečal njo, Hanno Schmitz, ki mu je pomagala, da se je 'spravil' skupaj in varno prišel domov. Pozneje se je vrnil v njeno stanovanje, da se bi se ji zahvalil, in to je bil začetek strastnega in skrivnega razmerja med najstnikom in 20 let starejšo žensko.

Vsak dan po šoli, včasih tudi med poukom, je zaljubljeni Michael hitel k njej in razvijala sta vse tesnejši odnos, druženje pa sta si poleg fizičnih stikov lepšala še z branjem. Ugotovil je, da Hanna rada posluša, kako ji prebira iz klasičnih del, kot sta Odiseja in Dama s psičkom, in tako ji je prebiral roman za romanom. In ko je začela prvotna strast komaj opazno zamirati in je Michaela vse bolj mikalo druženje z vrstniki, je Hanna nekega dne izginila iz njegovega življenja.

Osem let pozneje
Znova jo sreča leta 1966 v povsem drugačnih okoliščinah. Zdaj je študent prava in se kot študent udeleži sodnega procesa proti petim ženskam, nekdanjim paznicam v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Med temi prepozna prav njo in skozi poslušanje pričevanj ugotovi, da pozna informacijo, ki bi lahko rešila Hanno pred dosmrtno ječo. Znajde se v dilemi, ali naj Hanno prepriča, da razkrije nekaj, česar se očitno sramuje bolj kot usode obsojene zločinke, sodelavke v uničevalnem nacističnem sistemu, ali ostati tiho. Tako se znajde razpet med dvema pogledoma na pravico.

Igralska trojica
Medtem ko Michaela upodabljata dva igralca, v mladih letih 18-letni David Kross, odrasla leta pa so zaupali Ralphu Fiennesu, je Hanno upodobila britanska igralka Kate Winslet, ki ji s presledki sledimo od njenih 36 let do konca. Vloga Michaelove prve ljubezni in nekdanje paznice v Auschwitzu je britanski igralki letos prinesla celo plejado hvalospevov. Poleg zlatega globusa, nagrade raznih ameriških društev in bafte se z vlogo Hanne Schmitz poteguje tudi za oskarja za najboljšo igralko, kar je že njena šesta nominacija.

Zgodba o soočanju s preteklostjo
Film, ki ga je režiral Stephen Daldry (poznamo ga tudi po filmu Billy Elliot), temelji na istoimenskem romanu Bernharda Schlinka. Knjiga, ki je izšla leta 1995, je delno avtobiografsko delo berlinskega profesorja prava in je bila doslej prevedena v 40 jezikov, tudi slovenščino. Bralec pa je postal tudi prvi nemški roman, ki se je uvrstil na prvo mesto največjih uspešnic na lestvici New York Timesa.

"Gre za zgodbo o drugi, povojni generaciji. Odraščali smo na naiven način, dokler nekoč nismo ugotovili, kaj so storili naši starši, učitelji. Če imaš rad nekoga, ki je vpleten v nekaj grozovitega, si v zelo težkem položaju. V Nemčiji se je v okviru gibanja, ki si je prizadevalo za razumevanje in sprejemanje preteklosti, uporabljal psihološki izraz 'Vergangenheitsbewältigung', soočanje s preteklostjo,” o delu pravi Schlink.

Roman spodbuja razmislek o subjektivni in objektivni krivdi ter o odgovornosti vsakega posameznika za usodo sveta. "In če nisem bil kriv, ker se z izdajo zločinke nihče ne more pregrešiti, sem bil kriv, ker sem zločinko ljubil," so besede knjižnega Michaela Berga. Čeprav je scenarist David Hare nekoliko spremenil sam način pripovedi Michaelove zgodbe in si dovolil tudi nekaj filmskega zasuka ob koncu zgodbe, je vseeno zajel večplastnost Schlinkovega romana.

Za konec še podatek, ki dodatno podčrtuje pomen knjige Bralec pri spoznavanju preteklosti. Delo se namreč uporablja kot učbenik v nemških šolah.

M. K.