Kar trije filmi v ciklu, Howardov kot (1993), Soba z razgledom (1985) in Maurice (1987), so bili posneti po romanih angleškega pisatelja E. M. Forsterja. Poleg Forsterja je Ivory znan tudi po predelovanju del Henryja Jamesa in Kazua Išigura ter svoje stalne sodelavke Ruth Prawer Jhabvala. Njeno pisanje v ciklu predstavlja romanca Vročina in prah (1983), postavljena v Indijo, priljubljeni dogajalni prostor Ivoryjevega opusa.

Na prvi pogled je videti, da so Ivoryjevi filmi vzorni primeri v zvrsti "filmov dediščine" (heritage cinema), ki se je razmahnila v obdobju 80. in 90. let prejšnjega stoletja predvsem v britanski kinematografiji (a tudi širše). Ti filmi so bili postavljeni v pretekla zgodovinska obdobja, v Ivoryjevem primeru zlasti v viktorijansko Anglijo in kolonialno Indijo. Z bogato vizualno estetiko, ki podčrtuje lepe kostume, arhitekturo in pokrajine, naj bi gledalca potopili v romantične in idilične upodobitve preteklosti. Očiten problem, ki so ga kritiki pogosto naslavljali na predstavnike te zvrsti, je zadeval njeno idealiziranje preteklosti in s tem izkrivljanje zgodovine.

Ivoryjev opus nedvomno presega to težnjo po idealizaciji, četudi v njem najdemo snov, ki za današnjo senzibilnost ni dovolj stroga ali kritična do režimov nadvlade, predvsem kolonialne. A vsekakor se Ivoryjevi filmi ne zadovoljujejo z nostalgičnim prikazovanjem preteklosti kot časov popolnosti in se ne izogibajo družbenim problemom, ki jih dovolj očitno nastavljajo že izvirna besedila. Nostalgični pogled je pri njem prej v funkciji refleksije družbenih struktur, ne eskapizma oziroma pobega v fantazijsko podobo zgodovine.

Film Howardov kot iz leta 1992 je verjetno najbolj pronicljiv v svojem opazovanju razredne družbe. Razkriva tragične vplive razrednih razlik in neenakosti v viktorijanski Angliji in ponuja iskren vpogled v odnos liberalne buržoazije do kapitalizma in lastnih privilegijev. Pri tem James Ivory, kot že E. M. Forster v romanu iz leta 1910, ne daje enoznačnih sodb, ne postavlja se na eno stran proti drugi, temveč gledalcu omogoča prostor za razmislek o (ne)etičnosti delovanja posameznih likov oziroma o neetičnosti razredne ureditve na splošno.

Tudi drugi filmi v ciklu nam družbene razslojenosti in zatiralskih režimov – kolonializma, patriarhata, aristokracije, kapitalizma – ne predstavljajo preveč idilično, pa čeprav nas z razkošnim videzom najprej predvsem očarajo. V Sobi z razgledom se ljubezenski par bori proti zatiralskim konvencijam in išče pot ven iz zaprte sobe, ki tu deluje kot prispodoba razredne strukture, v bolje prezračeno in razsvetljeno življenje (najdeta ga v sobi z razgledom na Firence).

Maurice, film iz leta 1987, kar najjasneje dokazuje Ivoryjevo (in Forsterjevo) kritičnost do zatiralske družbe, v kateri je bila homoseksualnost prepovedana in kaznovana z zaporom. E. M. Forster je roman o osebnem zorenju homoseksualnega protagonista napisal že leta 1913, a ga je skrival vse do leta 1971, ko je bil prvič izdan, nekaj let pozneje pa predelan v film. Ta danes velja za pomembno delo LGBT-kinematografije; prebojen ni bil le zaradi prikaza homoseksualnega para, temveč tudi srečnega konca.

Vročina in prah, posnet po scenariju Ivoryjeve stalne soustvarjalke Ruth Prawer Jhabvala, zaradi lepe fotografije na prvi pogled deluje kot opevanje kolonialnega razkošja. Na ravni vsebine in s pomočjo zanimive dvojne prvoosebne perspektive pa kritično naslavlja arogantno in zadrgnjeno kolonialno miselnost, britansko nerazumevanje zapletene indijske kulture ter problem ženske svobode in neenakosti v patriarhatu.

Mojster priredbe
Obstaja torej serija dobrih razlogov, zakaj so Ivoryjevi filmi vredni naše pozornosti tudi danes. Nedvomno presegajo zaprašene predelave klasičnih književnih del, kakršne sicer pogosto srečujemo tekom filmske zgodovine, tudi slovenske in jugoslovanske. Ob adaptacijah, ki so bile v domači kinematografiji priljubljene v 80. letih, nas pogosto spreleti občutek, da so filmi še starejši in bolj arhaični kot leposlovna dela, po katerih so bili posneti, medtem ko je Ivoryjev pristop k adaptaciji – nedvomno tudi po zaslugi razkošne produkcije, a ne le zaradi nje – rodil resnično brezčasne in še vedno sveže klasike. Že hiter pregled zapisov, množice retrospektiv in opevajočih člankov na spletu zagotavlja, da je Ivoryjev opus predmet vse večjega občudovanja in da je morda minil čas, ko je bilo popularno blatiti Ivoryjeve "filme dediščine".

Pogosto slišimo, da je bolje kot gledati film prebrati roman, po katerem je bil film posnet, pri Ivoryjevih adaptacijah pa ta maksima (ki najpogosteje drži) nenadoma ni več tako prepričljiva. Poudarimo, da je bil Ivory pri prenosu knjižnih zgodb v filmski medij zelo zvest izvirnikom. Kot spomni dr. Andrej Blatnik, Ivory ni poskušal na silo modernizirati zgodb in jih približevati občutljivostim sodobnih gledalcev. Zaupal je tako gledalcem kot romanom in stavil na to, da so bili romani že sami na sebi dovolj komunikativni, prefinjeni, univerzalni, gledalci pa bodo v njih znali razbrati pomembne povezave s seboj in sodobnim svetom.

Filmi poleg razkošnih scenografij in kostumov premorejo še nekaj, česar knjige ne – britansko igralsko smetano! Pri Ivoryju se srečujemo z nekaterimi vrhunskimi interpretacijami vrhunskih britanskih igralcev, ki morda nikoli niso bili boljši kot v Ivoryjevih kostumskih dramah. Ob tem nas lahko prešine, da prav kostumske vloge s svojimi omejitvami in strogo kodificiranostjo spodbujajo igralsko kreativnost. Produkcija Merchant Ivory je na kup zbrala nekatere največje igralce svojega (in našega) časa: Anthonyju Hopkinsu, Emmi Thompson, Maggie Smith, Danielu Dayu Lewisu, Heleni Bonham-Carter, če omenimo le nekatere, so vloge v Ivoryjevih priljubljenih kostumskih dramah prinesle mednarodno prepoznavnost in prestiž.

Ivory je imel zelo spretno roko pri prebiranju univerzalnih in modernih tematik iz izvirnih besedil. Ti romani in filmi so sicer postavljeni pretežno na začetek 20. stoletja v višji angleški sloj, ki si lahko privošči večmesečna potovanja po Italiji, preživljanje dni z igranjem kriketa in kramljanjem ob čaju. Ob robu te idiličnosti pa vendarle razpira univerzalne zagate, ki nam niso tuje. Problem družbene mobilnosti, iskanje lastne identitete, razlike med osebnimi željami in družbenimi pričakovanji, pot ljubezni, ki se ne ozira na družbene normative – vse to denimo čudovito tematizira romanca Soba z razgledom in s tem še danes nagovarja sodobno občinstvo, morda predvsem tisto mlajših let.

Priredbe Jamesa Ivoryja torej na več ravneh dopolnjujejo romane, jih tudi presegajo ali vsaj nadgrajujejo, z njihovo pomočjo pa so književne klasike, ki bi nemara napol utonile v pozabo, dobile novo življenje, novo občinstvo.

Za konec povejmo, da bi se cikel filmov Jamesa Ivoryja bržkone moral imenovati cikel filmov Jamesa Ivoryja, E. M. Forsterja, Ruth Prawer Jhabvala (scenaristke) in Ismaila Merchanta (producenta), pa tudi vseh drugih, ki so prispevali k tem ikoničnim angleškim dramam: igralcev, scenografov, kostumografov, skladateljev, direktorjev fotografije … Če kakšen opus dokazuje, da je film delo kolektiva avtorjev, je to opus Jamesa Ivoryja.