Hašimoto je zaradi pljučnice v torek zjutraj umrl na svojem domu v Tokiu.

Hašimoto je zaslovel kot soscenarist filma Rašomon, ki ga je Kurosava posnel leta 1950, zanj pa leto kasneje prejel zlatega leva na beneškem filmskem festivalu. To je bil obenem Hašimotov scenaristični debut.

Nesojeni vojak, za katerega se je skoraj vse končalo, preden se je sploh začelo
Rodil se je leta 1918 v perfekturi Hyogo na zahodu Japonske, pisanju scenarijev za filme pa se je posvetil po tem, ko so ga iz zdravstvenih razlogov odpustili iz vojske. (V oborožene sile je prostovoljno stopil leta 1938, a nato kmalu zbolel za tuberkulozo in nato štiri leta prebil v bolnišnici za veterane.)

Pozneje je povedal, da mu je prav srečanje z nekim drugim veteranom odprlo oči za neki drug svet – možak mu je podaril japonsko filmsko revijo, v kateri je bil med drugim tudi vzorec scenarija. Po tej predlogi je na hitro spisal tekst in ga poslal Mansakuju Itamiju, ki je takrat veljal za najboljšega japonskega scenarista. Na Itamija je očitno naredil vtis, saj je mojster neznanemu vojaku poslal natančno razdelan komentar njegovega pisanja. Tako se je spletla vez med mentorjem in vajencem, ki pa jo je že leta 1946 prekinila Itamijeva smrt. Hašimoto se je zavezal, da bo upošteval mojstrov poslednji nasvet: naj se namesto izvirnega scenarija raje loti literarne adaptacije.

Po predlogi kratke zgodbe Rjunoskeja Akutagave (Ryunosuke Akutagawa) je spisal scenarij in ga poslal Akiru Kurosavi, ki je bil takrat že uveljavljen režiser, ne pa še svetovna zvezda. Skupaj sta nato sklenila, da bosta zgodbi o razhodih pričanj različnih ljudi, ki so videli isti zločin, priključila še eno zgodbo istega avtorja – in nastal je Rašomon.

Hašimoto je spisal tudi scenarije za Kurosavove klasike, kot sta Živeti in Skrita trdnjava (1958), s tem pa vplival na filmske ustvarjalce zunaj Japonske. George Lucas je nekoč priznal, da se je pri ustvarjanju Vojne zvezd zgledoval prav pri Skriti trdnjavi. Sodeloval je tudi z drugimi režiserji, kot sta bila Masaki Kobajaši (Harakiri, 1962) in Kihači Okamoto (Meč pogube, 1966).

Številne njegove scenarije je posvojil in priredil Hollywood: najslavnejši primer je seveda film Sedem samurajev (1954), ki je navdahnil uspešnico Veličastnih sedem (1960); ta priredba je v letu 2016 dobila še eno priredbo.

Leta 2006 je Hashimoto objavil spomine, v katerih je popisal sodelovanje s Kurosavo.

Profesionalno se je pisanju scenarijev posvečal, vse dokler ni v svojih 90. letih doživel možganske kapi.