Bertolucciju so filmi predstavljali življenje, stvari, ki jih je izživel, še posebej pa tiste, ki jih ni, kot je povedal pred leti v intervjuju za enega izmed slovenskih časopisov. Za njegove filme je značilna tehnična dovršenost in vizualna eleganca ter raziskovanje zgodovinskih, političnih in seksualnih tem.

Med Bertoluccijeve najodmevnejše filme spadajo razvpiti Zadnji tango v Parizu, ki je bil v Italiji nekaj časa celo prepovedan, in epski Zadnji kitajski cesar – zanj je dobil oskarja za najboljšo režijo in najboljši prirejeni scenarij, film pa je skupno pobral kar devet zlatih kipcev.

Rodil se je leta 1940 v Parmi v umetniškem okolju – mama je bila učiteljica, oče pesnik, umetnostni zgodovinar in filmski kritik. Sprva je želel po stopinjah očeta Attilia Bertoluccija in postati pesnik, a se je med študijem sodobne literature na rimski univerzi zaljubil v film, sprva kot asistent pri filmu Berač (1961) velikega Piera Paola Pasolinija.

Prav po Pasolinijevem scenariju je leta 1962, pri 22, posnel svoj prvi celovečerec, kriminalko o umoru prostitutke: Botra smrt.

Škandalozni "Tango"
V 70. je italijanski filmski "bum" zamrl in tamkajšnji režiserji, tudi Bertolucci, so se začeli ozirati čez mejo, tudi proti hollywoodski tovarni sanj. Leta 1972 je Bertolucci dvignil veliko prahu z erotično dramo Zadnji tango v Parizu, v katerem sta v glavnih vlogah nastopila Marlon Brando in takrat komaj 19-letna Maria Schneider.

V filmu o sveže ovdovelem Američanu, ki se spusti v sprva anonimno spolno razmerje z mlado Parižanko, je bil sporen predvsem prizor, v katerem Brandov lik Paul posili Jeane (Schneider). Problematično je bilo tudi dejstvo, da sta se Bertolucci in Brando o načinu snemanja prizora dogovorila kar sama, brez vednosti mlade igralke, saj naj bi želela iz nje izvabiti čim pristnejšo reakcijo. Še pred premiero filma je izbruhnil velikanski škandal, ki naj bi Schneiderjevo pahnil v odvisnost od mamil, Bertolucci pa je bil obsojen celo na krajšo zaporno kazen.

Zatem se je lotil snemanja filmov, ki so po dolžini in vsebini dosegli epske razsežnosti ter imeli zaradi slikovitosti in razkošne scenografije že vse značilnosti spektakla. To so film 1900 (1976), filmska freska iz kitajske zgodovine z 19.000 statisti Zadnji kitajski cesar (1978) in Mali Buda (1993).

Odobren vstop v Prepovedano mesto
Slavo si je režiser utrdil z že omenjenim naslednjim projektom, zgodovinsko dramo 1900 z zvezdniško zasedbo (Robert De Niro, Gérard Depardieu, Burt Lancaster, Dominique Sanda ...), med hollywoodske "težkokategornike" pa se je leta 1987 zacementiral z biografsko zgodovinsko dramo Zadnji kitajski cesar, prvim zahodnjaškim filmom, ki ga je LR Kitajska dovolila snemati v Prepovedanem mestu. Kot omenjeno, je film pometel s konkurenco na oskarjih, dobil je vseh devet kipcev, za katere je bil nominiran.

Po Malem Budi s Keanujem Reevesom se je Bertolucci vrnil snemat v Italijo, posnel je romanco o odraščanju Plešem sama (1996) z Liv Tyler v glavni vlogi mlade Američanke, ki preživi poletje v Toskani, in pozneje še Sanjače (2003), romantično dramo o ljubezenskem trikotniku v Parizu v času študentskih vstaj leta 1968.

Med dvema ducatoma njegovih filmov so pomembni še Pred revolucijo (1964), Pajkova strategija (1969), Konformist (1970), Luna (1978), Tragedija smešnega človeka (1980) in Čaj v Sahari (1990).

Leta 2007 je v Benetkah dobil zlatega leva za življenjsko delo, leta 2011 pa še zlato palmo v Cannesu. Zadnje desetletje in pol je bil zaradi neuspele operacije na hrbtenici prikovan na invalidski voziček, padel je v globoko depresijo in je bil prepričan, da ne bo snemal več, a je leta 2012 vendarle posnel svoj zadnji film: Jaz in ti, priredbo istoimenskega odmevnega knjižnega dela Niccola Ammanitija, ki je režiserja popolnoma očaralo.

Eden najvplivnejših ustvarjalcev v zgodovini filma je bil od leta 1979 poročen z britansko filmarko Clare Peploe, soscenaristko kultnega Zabriskie Point (1970) v režiji Michelangela Antonionija.