Bernardo Bertolucci - od Pasolinijevega vajenca do statusa ikone

EFA bo za življenjsko delo nagradila Bernarda Bertoluccija

Med najodmevnejše dosežke Bernarda Bertoluccija spada biografski film Zadnji kitajski cesar, ki je dobil devet oskarjev, tudi za režijo. To je bil prvi zahodnjaški film po letu 1949, za katerega je vlada LR Kitajske odobrila snemanje v Prepovedanem mestu v Pekingu. Foto: EPA

Bertolucci velja za enega najboljših psihoanalitikov med filmarji, Marlon Brando je trdil, da je prav njegov režijski pristop iz njega potegnil tisto najboljše in je v Zadnjem tangu v Parizu zato ustvaril svojo najboljšo vlogo. Režiserja že leta preučujejo številni psihologi, ki raziskujejo celo njegove sanje. Bertolucci v svojih filmih, tudi v omenjenem, raziskuje tudi vpliv spolnosti na življenje ljudi.

V trilogiji, ki se razteza v 70. leta, je odprl temo italijanskega fašizma. Po besedah Zdenka Vrdlovca iz Filmskega leksikona (1999) so ga v njej zanimali duševni mehanizmi fašizma. V Pajkovi strategiji (1969) mladenič v iskanju mitične podobe mrtvega očeta, antifašističnega junaka, odkrije, da je bil ta v resnici izdajalec. Mladenič v Konformistu (1970), posnetem po istoimenskem romanu rojaka Alberta Moravie, postane fašist, da bi se rešil travme, ker je ubil homoseksualca. V Dvajsetem stoletju (1976) pa Bertolucci z usodo veleposestniške in kmečke družine problematizira vzpon italijanskega fašizma.

Evropska filmska akademija (EFA) bo letos za življenjsko delo nagradila slovitega italijanskega režiserja Bernarda Bertoluccija, moža, ki je z Zadnjim tangom v Parizu pomagal erotiko pripeljati na redni spored kinematografov.

Med najodmevnejše dosežke Bernarda Bertoluccija spada biografski film Zadnji kitajski cesar, ki je dobil devet oskarjev, tudi za režijo. To je bil prvi zahodnjaški film po letu 1949, za katerega je vlada LR Kitajske odobrila snemanje v Prepovedanem mestu v Pekingu. Foto: EPA

Zadnji tango v Parizu — Bertolucci velja za enega najboljših psihoanalitikov med filmarji, Marlon Brando je trdil, da je prav njegov režijski pristop iz njega potegnil tisto najboljše in je v Zadnjem tangu v Parizu zato ustvaril svojo najboljšo vlogo. Režiserja že leta preučujejo številni psihologi, ki raziskujejo celo njegove sanje. Bertolucci v svojih filmih, tudi v omenjenem, raziskuje tudi vpliv spolnosti na življenje ljudi.

V trilogiji, ki se razteza v 70. leta, je odprl temo italijanskega fašizma. Po besedah Zdenka Vrdlovca iz Filmskega leksikona (1999) so ga v njej zanimali duševni mehanizmi fašizma. V Pajkovi strategiji (1969) mladenič v iskanju mitične podobe mrtvega očeta, antifašističnega junaka, odkrije, da je bil ta v resnici izdajalec. Mladenič v Konformistu (1970), posnetem po istoimenskem romanu rojaka Alberta Moravie, postane fašist, da bi se rešil travme, ker je ubil homoseksualca. V Dvajsetem stoletju (1976) pa Bertolucci z usodo veleposestniške in kmečke družine problematizira vzpon italijanskega fašizma.

Kot častni gost se bo Bertolucci 25. podelitve nagrad Evropske filmske akademije, ki bo 1. decembra potekala na Malti, tudi udeležil.

Bertolucci je svojo filmsko pot začel kot pomočnik mojstra Piera Paola Pasolinija pri filmu Berač. Svoj prvi celovečerec je posnel pri 21. letih - kriminalka La Commare Secca po Pasolinijevem scenariju je ostala večinoma spregledana - kritiški uspeh, če že ne komercialnega, pa je doživel že z drugim filmom, Pred revolucijo (Prima della Rivoluzione) iz leta 1964. Vse od tedaj je s svojim delom zaznamoval svetovno kinematografijo. (Kljub temu mu po svojih prvih dveh filmih še pet let ni uspelo pridobiti sredstev za naslednjega).

Šele v 70. letih je Bertolucci požel mednarodni uspeh pri občinstvu in kritiki. Kot piše Morando Morandini v The Oxford History of World Cinema (1996), je režiser v tem obdobju vpeljal značilne poteze svoje avtorske poetike: difuzno osvetljavo, tople barve ter počasen in sproščen tempo dogajanja, ki ga prekinjajo prizori z nasilno intenzivnostjo.

Med njegovimi prvimi zares uspešnimi in še danes najbolj znanimi deli so filmi Konformist (1970) - nelinearna študija Mussolinijeve fašistične Italije - , Zadnji tango v Parizu (1972) in peturni Dvajseto stoletje (1976), v katerem z usodo veleposestniške in kmečke družine problematizira vzpon italijanskega fašizma.

Še posebej Zadnji tango v Parizu, ki danes velja za izjemen filmski dosežek, je v času nastanka javnost šokiral. (Številni kritiki so film interpretirali kot šovinistično moško fantazijo o posilstvu, še posebej, ker je režiser sam priznaval, da so ga navdihovale skrite spolne fantazije. Tudi Maria Schneider, ki je bila med snemanjem filma stara 20 let, vse do svoje smrti ni oprostila režiserju za "čustveno posilstvo svoje osebnosti", do katerega je po njenih besedah prišlo pred kamero. Med prizorom posilstva, v katerem je imelo vlogo tudi "zloglasno" maslo, je menda pretakala prave solze ponižanja, saj ji je Bertolucci menda šele tik pred snemanjem prizora povedal, kaj se bo v njem zgodilo.) Zgodba o ameriškem vdovcu (Marlon Brando), ki se spusti v strastno, sadomazohistično razmerje z mlado Parižanko (Maria Schneider), je Bertolucciju in Brandu kljub temu prineslo nominaciji za oskarja.

Zadnji kitajski cesar (1987), epsko zastavljena, desetletja obsegajoča biografija poslednjega kitajskega cesarja, je naslednje leto s podelitve oskarjev odkorakala z devetimi kipci, med drugim tudi za najboljši film in režijo. Od relativnega neuspeha Malega bude (1994) se je režiser pobral z dramo Plešem sama (Stealing Beauty), ki jo je posnel med toskanskimi griči in je pomenila preboj za predtem neznano Liv Tyler.

Mlajši ljubitelji filma Bertoluccija poznajo predvsem po delu Sanjači (2003), letos pa se je na velika platna vrnil s filmom Io e Te (Jaz in ti), ki je nastal po istoimenskem romanu italijanskega pisatelja Niccola Ammanitija. Film je bil premierno predvajan v netekmovalnem programu in v sklopu letošnjega filmskega festivala v Cannesu.