A Šterkijada – mimogrede, tako družina Šterk imenuje svoje tradicionalne piknike, na kateri se zbirajo vse veje rodbine – ni film, ki bi se naslajal nad lepoto in nevarnostjo odprtega morja. Veliko bolj kot prvinska brutalnost narave režiserja zanimajo neki drugi, bolj intimni viharji.

Igor Šterk, ki je v svojem prejšnjem filmu, dokumentarcu Septembrska klasa, posredno – prek glasov vrstnikov – tematiziral izkušnjo lastnega služenja vojaškega roka, se v Šterkijadi, kot nakaže že ime, z avtobiografsko temo sooči iz oči v oči.

"Zgodba nenavadne triglave družine izpod Triglava, v kateri protagonisti podpirajo vsak svoj vogal hiše, jadrnica pa četrtega." Uradni sinopsis filma je humoren, hitro pa se izkaže, da gre za smeh skozi solze: Šterk na zelo neposreden način razgali dinamiko družine, v katero je očetov nemirni duh pogosto vnašal razkol. Juretova žena Vojka (Silva Čušin) in edinec Igor (Tito Novak/Jernej Gašperin) morata živeti z večletnimi odsotnostmi glave družine – kadar je doma, pa tudi z njegovim vzkipljivim temperamentom, trmo in nestanovitnostjo. Film ne odmika pogleda od kronične zakonske nezvestobe in egoizma svojega (anti)junaka in prav tako ne od tega, da je vsa finančna sredstva družine pretakal v svojo življenjsko strast.

Kljub pogostim izbruhom in rednim grožnjam z ločitvijo (z Vojkine strani) pa se zdi, da je bila vendarle družinska ljubezen tisto lepilo, ki je Jureta Šterka ne samo vračalo domov, ampak mu tudi dajalo moč v preizkušanju meja lastne zmogljivosti. (Morda bi, za ilustracijo te ideje, scenariju koristil še kak prizor družinske sreče več, ki bi presekal sosledje frustriranih trkov moči.)

Nad filmom ves čas visi neubesedeno vprašanje: kaj je tisto, kar svetovne popotnike, alpiniste in druge, ki s svojimi podvigi na kocko postavljajo lastna življenja, žene v to nevarno početje? Za vsakim od njih stoji družina, ki se sprašuje: "Mar nismo dovolj, da bi ostal z nami?"

Sorodna novica "Udomačenega galeba ne sprašuješ, zakaj mora vsake toliko izginiti na odprto morje. Pač gre, in to je to."*

"Na neki točki ne sprašuješ več"
Morda ni presenetljivo, da je ob tako osebnem filmu Šterk mlajši očitno sklenil, da bo delo govorilo samo zase: režiser se današnje tiskovne konference, ki naj bi bila namenjena pogovoru z avtorji, ni udeležil. (Prav tako ni filma zastopal nihče iz igralske zasedbe.) O filmu je pred tem povedal le: "Jadralski podvigi in tragično izginotje očeta niso bili razlog za ta film. Kar me je pritegnilo, so bili trenutki v naši družini – žalostni, trpki, a hkrati komični in absurdni. Ti odslikavajo kompleksnost odnosov v naših življenjih."

"Jureta Šterka smo dojemali kot herojskega jadralca, ki je prvi sam objadral svet, v resnici pa ga je takega, kot je bil, ustvarjala tudi dinamika družine," je dan po premieri za MMC pojasnila producentka filma Petra Vidmar. "Tudi če bi Igor in mama iskala razloge, zakaj vedno znova hoče na nove poti, na koncu pretehtata družinska ljubezen in podpora: saj v resnici na neki točki ne sprašuješ več. On to preprosto mora narediti."

Fascinantna zgodba, ki jo je bilo treba povedati
"Od izginotja očeta je minilo že nekaj časa. Po taki izgubi je nekatere stvari treba predelati in dati iz sebe," je o razlogih za nastanek avtobiografskega projekta Petra Vidmar povedala v današnjem dopoldanskem pogovoru s kritičarko Tino Poglajen. "To je bilo Igorjevo vodilo v življenju, tako je našel mir. Zavedel se je, da je njihova družinska zgodba preprosto zanimiva zgodba s fascinantnim glavnim likom, ki je bil medijsko izpostavljen celo bolj kot njegov sin, filmski režiser."

"Naknadno ugotoviš, da nekatere stvari, ki so bile prej pomembne, pozneje to sploh več niso," producentka pove o številnih tragikomičnih prepirih naših protagonistov. "To, kar se ti je nekoč zdelo grozno, z distanco postane humorno, celo smešno."

Zahtevna produkcija
Tudi Šterkijada je eden od filmov, katerega nastajanje se je zavleklo zaradi pandemičnih prekinitev dela. "Leta 2020 bi, po prvotnih načrtih, morali biti sredi produkcije," se spominja producentka. "Zaradi pandemije smo morali vse ustaviti, tudi postopek prijav za koprodukcijska sredstva se je upočasnil in zamakniti je bilo treba snemanje. Ko smo končno lahko delali, je bilo na snemanju kup omejitev, eden od glavnih članov ekipe pa je kljub temu zbolel za covidom, tako da smo delo za čas obvezne karantene prekinili. Težko je bil tudi zato, ker smo za film potrebovali vse letne čase: snemanje smo začeli septembra in ga sklenili junija prihodnje leto. Ker je bil eden od protagonistov otrok, so morali biti delavniki z njim krajši – veliko dejavnikov je bilo, ki so delo podaljšali."

Nedoseženi rekord
Zadnja samotarska pot Jureta Šterka okrog sveta je bila poskus podiranja rekorda. Če bi mu plovba uspela, bi postal prvi človek, ki bi sam neprekinjeno objadral svet s tako majhno jadrnico (plul je z Lunaticom, dolgim 9,27 metra), in s skoraj 73 leti tudi najstarejši človek s takim podvigom.

Okoli božiča 2008 se je Šterk zadnjič oglasil radioamaterjem, s katerimi je bil v stiku: poročal je o težavah, natančneje, o zlomljeni preponi jambora, ki jo je sklenil sam popraviti. Od takrat od njega ni bilo več glasu. Videli so le še njegovo jadrnico, kako sama tava po morju, prvič januarja 2009 in nato še aprila naslednjega leta, ko je nanjo 1200 milj zahodno od Avstralije stopila posadka z raziskovalne ladje. Z jadrnice so rešili nekaj osebnih predmetov, med drugim tudi Šterkov dnevnik iz leta 2008 in z začetka 2009. (Ta je pozneje izšel kot knjiga, Dnevnik zadnje plovbe.)

Avtentični pričevalci morske tragedije
Šterk mlajši v filmu popiše dan, ko je te predmete z drugega konca sveta prejel po diplomatski pošti. V filmu je uporabil očetova dejanska očala in rokopise. "Škatla, ki se pojavi v filmu, je originalna, prav tako je dnevnik, ki ga v filmu prebira Igor, avtentičen," potrdi Petra Vidmar. "Po zadnjem vpisu v dnevniku lahko tudi natančneje določimo čas Juretove smrti, o katerem smo prej lahko le sklepali po njegovem zadnjem javljanju. Na takih poteh je ladijski dnevnik zelo pomemben dokument in sreča je bila, da se jadrnica ni prevrnila." Prilagoditi je bilo treba seveda le fotografije s potovanja, na katerih se je moral za potrebe filma pojaviti Janez Škof.

Potreboval je materin blagoslov
Proces izbire igralcev je bil neobičajen, saj je bilo treba upodobiti resnične osebe, v primeru Vojke in Igorja Šterka celo še vedno živeče osebe. "Tega filma ne bi bilo, če bi Silva Čušin vlogo Vojke zavrnila," je odločna Petra Vidali. "Vloga je bila napisana izrecno zanjo in samo ona jo je lahko odigrala. Igorjeva mama je danes stara 85 let in skušal je paziti na to, da bo s filmom zadovoljna." In kar je najpomembnejše: "Mama je bila zadovoljna."

O tem, kako bi se na film odzval Šterk starejši, se niso preveč pogovarjali. "Film je lahko nastal samo v tem trenutku – ko očeta že dolgo ni več, mama pa je še živa. Vprašanje je, kakšen bi bil še čez petnajst let, ko ne bi bilo več nobenega od njiju."

Sorodna novica Portret družine Jureta Šterka in podelitev nagrade Radu Likonu odprla Festival slovenskega filma

Kako poiskati filmskega – sebe?
Za vlogo Igorja Šterka so bile potrebne obsežne avdicije, na katerih je ekipa s pomočjo Mateje Koležnik razmišljala o skoraj vseh slovenskih igralcih primerne starosti. "Nismo se osredotočali na to, da bi moral biti igralec tudi vizualno podoben Igorju – če bi imel na primer črne, skodrane lase, to ne bi bilo ovira." Od zadnjih treh kandidatov se je na zadnji avdiciji z Janezom Škofom in Silvo Čušin najbolj ujel Jernej Gašperin. Čeprav igralci niso težili k dokumentaristični avtentičnosti, pač pa h gradnji filmskih likov, je Gašperin v svoj lik vseeno subtilno vnesel določene manierizme in drobne geste, ki gledalcu dejansko pomagajo lik povezati z resničnim Igorjem Šterkom.

Čeprav film zajema večdesetletno obdobje, videza Vojke in Jureta Šterka niso drastično spreminjali, kaj šele, da bi ju upodobila dva različna para igralcev. "Maska danes zmore veliko, obenem pa gre tudi za to, da si vsi svoje starše v resnici zapomnimo v enem samem obdobju. Nimamo mentalne podobe za svoje starše in stare starše v vsakem desetletju njihovega življenja, pač pa gre za eno samo "fotografijo"," je pojasnila producentka. "Če hoče gledalec čutiti z liki, je treba mamo in očeta ves čas obdržati ista."

Scenografsko in kostumografsko so morali za potrebe filma oz. njegovih poglavij poustvariti sedemdeseta leta, nato devetdeseta in na koncu še prejšnje desetletje novega tisočletja. Za fotografijo je poskrbel Miloš Srdić, ki je še posebej sedemdeseta nasičil s toplimi odtenki otroštva. "Vizualno so sedemdeseta leta toplejša, kar ponazarja nostalgični element otroka in otroštva v Igorju. Tudi če je bila situacija doma težka, se mladosti spominja z naklonjenostjo."