V Wellingtonu, kjer je film The Hobbit: An Unexpected Journey doživel svetovno premiero, so razgrnili 500 metrov dolgo rdečo preprogo, ki je zvezdnike prvega izmed treh filmskih spektaklov v kinodvorano popeljala skozi vrata, kakršna vodijo v hobitovske domove v Šajerski.
Novozelandska prestolnica se je v teh dneh praktično preoblikovala v Srednji svet, poln oboževalcev, našemljenih v svoje najljubše junake. Po ulicah mesta so se valili vilinci in hobiti, Gandalfi in drugače našemljene osebe, s plakatov pa številne navdušence gledajo znani filmski obrazi večinoma že preizkušene igralske zasedbe prve trilogije.
Do Bilbovih prigod vodi trnova pot
Filmska ekipa s Petrom Jacksonom na čelu (ta je režijsko povelje prevzel potem, ko se je od projekta umaknil Guillermo Del Toro) se je s snemanjem trilogije ukvarjala več kot pet let. Nenehno so prestavljali začetka snemanja zaradi finančnih težav, zatem spori z igralci in njihovim sindikatom zaradi plačila, malo je celo manjkalo, pa bi premiera potekala v Veliki Britaniji, ki so jo v določenem trenutku predlagali producenti za prizorišče snemanja. Tudi pred premiero ni šlo brez zapletov - zaščitniki živali so napovedali demonstracije, ker naj bi med snemanjem umrlo več kot 20 živali, vključno s konji, pujsi in piščanci. Jackson je navedbe zanikal in pojasnil, da je med snemanjem sicer umrlo nekaj živali na kmetiji, kjer domujejo, nobena pa ni bila poškodovanja med samim snemanjem.
Tolkiena narodno bogastvo Nove Zelandije
Wellington, kjer se je uresničila večina postprodukcije, se je preimenoval v središče Srednjega sveta. Nova Zelandija je zgodbe J. R. R. Tolkiena, potem ko so v njeni idilični naravi posneli trilogijo Gospodarja prstanov, praktično razglasila za narodno bogastvo.
Tudi Hobita se da raztegniti v tri naslove
Jackson se je Hobita lotil več kot dvanajst let potem, ko je začel snemati Gospodarja prstanov. Vendar Hobit, ki je po obsegu sicer bistveno bolj skromna knjiga od tisoč strani debelega Gospodarja prstanov, pripoveduje predzgodbo. Dogaja se 60 let pred trenutkom, ko se člani Bratovščine prstana odpravijo proti Mordorju, da bi rešili Srednji svet. Sprva sta bila v načrtu dva filma, nato pa so odločili, da je materiala vseeno dovolj še za enega. Premiera drugega filma The Hobbit: The Desolation of Smaug je napovedana za december prihodnje leto, še leto pozneje pa bo trilogijo sklenil The Hobbit: There and Back Again.
Oboževalcem so pred premiero poleg Martina Freemana, ki igra glavnega protagonista Bilba, mahali še Andy Serkis, Hugo Weaving, Cate Blanchett in Elijah Wood. Manjkal je Ian McKellen, ki je znova nastopil v vlogi čarovnika Gandalfa. Prvega ogleda filma ni želel zamuditi niti, Royd Tolkien, vnuk pisatelja, čigar brezmejna domišljija je ustvarila vse te pravljične like in celo ustrezen jezik ter pisavo. Nemalo oboževalcev je za dogodek priletelo iz Evrope in ZDA, premiera pa jim je okronala petnajstdnevno 'romanje' po številnih lokacijah, kjer so nastajali filmi.
Napredek v tehnologiji ali preveč realistične podobe?
Jackson je film posnel s hitrostjo 48 sličic na sekundo namesto standardnih 24 sličic na sekundo, da bi dosegel boljšo kakovost slike. Nekateri so po ogledu filma presodili, da so podobe zaradi tega bolj čiste in delujejo preveč realistično, kar naj bi filmu odvzelo čarobnost. Po režiserjevih besedah je zgolj 1.000 od 25.000 kinematografov po svetu, v katerih bo film predvajan, opremljenih za prikaz 48 sličic na sekundo, zato bo večina gledalcev film doživela v tradicionalnem formatu. Sicer pa je bil Hobit posnet tudi v 3D različici.