Med seboj so prepleteni in soodvisni drug od drugega. Sam pravi takole: ''Umetnik je ubežnik življenja, polbrat psihopata: nekateri dobijo histeričen napad, če se jim življenje stopnjuje v neznosnost, drugi pišemo, pišemo svoje želje, hrepenenja, gradimo v bel marmor okamneli sen." Dokumentarni film Tujec v mestu je bil premierno na ogled 1. programu TV Slovenija. Tujec v mestu je vizualno branje Slavka Gruma - tujca v lastnem svetu in tujca samemu sebi, ki se je bal šepetajočega koraka, odmevajočega na ulici, ki lahko vodi samo v smrt; najstrašnejšo smrt - smrt pri živem telesu.

Film scenaristk Veronike Rot in Alme Lapajne, ki je film tudi režirala, je nastal v Izobraževalnem programu TV Slovenija. V glavnih vlogah nastopajo Milan Štefe, Romana Šalehar, Slavko Sever, Sebastian G. Rajh, Bojan Dovečer. V dokumentarnih sekvencah sodelujejo tudi filozof dr. Lev Kreft, psihoanalitik dr. Matjaž Lunaček in pisatelj Milan Dekleva.

Slovenski dramatik Slavko Grum se je rodil 2. avgusta 1901 v Šmartnem pri Litiji in umrl 3. avgusta 1949 v Zagorju ob Savi. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, medicino je študiral na Dunaju. Tam se je spoznal s Freudovo psihoanalizo in se začel zanimati za nezavedne plati človeškega življenja. To je pomembno vplivalo tudi na njegovo umetniško delo, ki je bilo v tesni zvezi s poklicnim zanimanjem. Kot zdravnik je bil nekaj časa zaposlen tudi na psihiatrični kliniki in po njegovih besedah je tam našel veliko navdiha za svoja dela. Literarna zgodovina šteje za njegovo najpomembnejše delo dramo Dogodek v mestu Gogi.

Nepotešeni Grum kot (anti)junak lastnih stvaritev
Te biografske podatke o Slavku Grumu lahko preberemo v vsakem srednješolskem učbeniku. Toda protagonist dokumentarnega filma Tujec v mestu ni Grum kot realna osebnost, temveč kot junak (ali antijunak) svojih lastnih stvaritev. Je umetnik, razklana osebnost v razklanem svetu med obema vojnama, v porušenem svetu, kjer se ideali valjajo v blatu gonov in sle po preživetju.

Grum je živel v svetu, ki je ubil v človeku vsako iluzijo in vero ter razvrednotil ustaljene pojme o moralnem, etičnem in humanem; prav to je bil vzrok za notranjo razdvojenost, za beg v subjektivni svet, v subjektivno očiščenje in odrešenje, da bi se tako sam povzpel do novih estetskih vrednot, ki bi bile v skladu z njegovim najosebnejšim spoznanjem. Slavko Grum je bil nepotešen človek - nepotešen v ljubezni, v spolnosti, v zavesti in podzavesti. In sam pravi, da je umetnost lahko izraz samo zatrtega ali poškodovanega, neizživetega erosa.