"Biti državljan sveta ali kozmopolit, kot so nekdaj temu rekli, ne pomeni biti razseljena, izkoreninjena oseba, oseba brez izvora, brez zgodovine. Če ne veš, kdo si, od kod si, ne znaš niti najti pot do drugih, ne moreš stopati z njimi v dialog, ne moreš si z njimi izmenjati globljih izkušenj niti ne moreš z njimi ustvariti tesnejših vezi. Tudi kozmonavt je nekdaj od nekod odplul in bo po svojih poletih nekam pristal." Te besede je Doktorič sam izbral v zadnjem zapisu, objavljenem pod streho Kinoateljeja.

In prav z njimi se v goriškem Kinoateljeju tudi poslavljajo od njega. Vodenje Kinoateljeja je prevzel od Darka Bratine in druščino cinefilov, "ki je skrbela v prvi vrsti za promocijo slovenskega in avtorskega filma, popeljal do dragocenih izkušenj" na področju produkcije, publicistike, raziskovanja in izobraževanja.

"Delil je z nami širino pogleda in upoštevanje različnosti ter ustrezno tolmačenje sedanjega trenutka in razumevanje časa, v katerega bomo šele vstopili," so zapisali v pismu za javnost, ki so ga naslovili Zadnje pismo Alešu.

Aleš Doktorič se je rodil 28. januarja 1960 v Gorici. Diplomiral je iz zgodovine filma z diplomsko nalogo o opusu Jožeta Babiča na Filozofski fakulteti v Trstu, so spomnili pri Kinoateljeju. Bil je profesor književnosti, latinščine in zgodovine umetnosti na klasičnem liceju Trubar in na družboslovnem liceju Gregorčič ter na slovenskih šolah v Trstu. Nekaj časa je poučeval tudi na Glasbeni matici.

Objavljal je članke v različnih časopisih in revijah, več desetletij pa je sodeloval s Primorskim dnevnikom, kjer je prispeval kolumne za rubriki Most'n roll in Levo od osi. Pri krovni organizaciji SKGZ je bil odgovoren pri komisiji za vzgojo in izobraževanje.

Pripomogel k realizaciji približno dvajsetih AV-del
Njegovo ime ostaja povezano predvsem s Kinoateljejem, predsednik katerega je bil skoraj 25 let. Leta 1981 je sodeloval pri izvedbi prve retrospektive slovenskega filma v Gorici. Kot producent je pripomogel k realizaciji približno dvajsetih avdiovizualnih del, med njimi so Moja Meja, Mesto na Travniku, Mala apokalipsa, Onstran žice, Miren dan.

"Njegovo delo se je osredotočalo predvsem na pripovedovanje o čezmejni identiteti skozi filmske podobe in v tem pogledu se ga spominjajo kot pomembne osebnosti za razvoj dejavnosti združenja Hiša filma – Palazzo del Cinema v Gorici." V četrtek, 5. januarja mu prav tam pripravljajo zadnje slovo.