V Kairo se je režiser pred desetimi dnevi vrnil iz Pariza, kje se je po izlivu krvi v možgane zdravil mesec dni. Egiptovskega režiserja si bomo najbolj zapomnili po filmih Zemlja iz leta 1969 in Aleksandrija, zakaj? Slednji je prvi del avtobiografske trilogije, ki mu je leta 1978 prinesel nagrado žirije na festivalu v Berlinu. Nagrajen je bil tudi za drugi del trilogije (na filmskem festivalu v Berlinu), za Egiptovsko zgodbo, ki jo je posnel leta 1982.

Šahin je študiral igro na slavni šoli Pasadena Playhouse v Los Angelesu, nato pa se začel kot režiser s filmom intenzivneje ukvarjati leta 1950, v času, ko se je egiptovske filmske industrije držalo ime Hollywood Bližnjega vzhoda. Širšo javnost je nase opozoril zlasti s filmom Sin Nila iz leta 1951, s katerim se je uvrstil tudi v program beneškega filmskega festivala.

Prepoved sodišča
Po 80. letih, ki jih je zaznamoval predvsem s svojo trilogijo, so ga v 90. začele zanimati težje teme, kot je na primer krepitev islamskega fundamentalizma. Velik uspeh je dosegel s filmom Emigrant (1994), za katerega ga je navdihnila svetopisemska zgodba o Jožefu. Pozneje je bil film prepovedan, saj ga je neka fundamentalistična organizacija obtožila, da je posnel "bogokletno" delo.

Nagrada Cannesa za filmski opus
Kljub temu je še naprej vztrajal pri provokativnih temah o verski nestrpnosti in islamskem fundamentalizmu. "Vsi moji projekti so projekti visokega tveganja in bojujem se z vsemi močmi. Za politiko sem potrošil 80, za snemanje filmov pa 20 odstotkov svojega časa," je Šahin povedal v enem izmed intervjujev. Temo je obravnaval tudi v filmu Usoda, v katerem se je vrnil v čas učenjaka Ibn Rušda iz 12. stoletja. Režiser, ki je bil leta 1997 na canskem filmskem festivalu nagrajen za celoten opus, je zadnji film posnel lani. Šlo je za film Kaos, ki ga je posnel s Kaledom Jusufom, v njem pa kritiziral egiptovske oblasti.

Pogrebne slovesnosti so potekale v Kairu, režiserja pa bodo pokopali v družinsko grobnico v Aleksandriji.